CHECK-IN: Klemen Dolenc

April 23, 2015   //   By: Marko Žumer   //   Vsebine, Domači, Skate, Domače novice, Novice, Intervjuji   //   No Comment

“Portret”

“Ker je Check-In rubrika namenjena tistim, ki smo jih že vajeni in je v isti meri namenjena tudi tistim, ki so na sceni čisto frišni ali pa so na sceni že vrsto let pa zaradi takšnega ali pa pač katerega drugačnega razloga niso nikoli dobili neke vidne pozornosti. Klemen Dolenc je že en takšen majster, ki je že pred leti dobil skrito pozornost marsikoga, ki je opazil, da brez težav za pol metra preskoči tvoj povprečni ollie. Dovolj nakladanja, naj se mož predstavi sam in pove kaj zanimivega iz svojega življenja, o skateparkih, o dobrih časih Pendrek magazina in še o čem. Prijetno branje!”

Kdaj sem začel? Ta kos lesa na koleščkih sem iz čistega zanimanja prvič srečal leta 2001, ko sem od sošolca dobil rabljeno dilo in pa od soseda aksle s koleščki. Če se prav spomnim, je bila deska Santa Cruz, na njej pa eno tono težki aksli Independent z Zero kolesci. Od tistega trenutka se je moj lajf spremenil v vseh pogledih – stil, muzika, družba, samozavest… predvsem samozavest. Nikoli si nisem mislil, da bo skejtanje tako vplivalo name, saj sem bil pred tem 180cm visok obrit fan Eminema, vzoren učenec in ljubitelj košarke.
Ker prihajam iz kraja bogu za nogu, ki se mu reče Kočevje, se je tudi moje razvijanje trikov stopnjevalo počasi. Mulci, s katerimi smo skejtal, so imeli skejt še vedno za spuščanje po klancu in ne za izvajanje trikov. Bilo nas je par komadov s skejti in željo, da se kaj naučimo, zato smo okupirali parkirplac pred lokalno trgovino in začeli brusit trike. Internet je bil takrat še bolj tako-tako, kar pomeni, da smo se po večini trike učili iz Pendrek magazina. Morem ga omenit in je res slaba, da ne izhaja več v tiskani obliki, ker je bil res pravi hype čakat na naslednjo številko. Ker ni izhajal vsaki mesec, je bilo to še ekstra zanimivo prebirat. Doma imam zbirko od leta 2003 pa do 2011 in se mi še vedno zdi noro malo prelistat in videt ljubljanske in štajerske ase, ki so bili moji vzorniki, s katerimi ga sedaj hengam praktično vsak dan…
Po končani osnovni šoli me je pot peljala v Ljubljano, kjer sem spoznal skateboarding drugega nivoja. Verjetno je takrat zame izgledalo nekako tako, kot če bi šel danes v Barcelono in se tam čudil. Ja, tako je, če si doma iz sela. V Ljubljani se je obiskal Obsešen na Trubarjevi, ki je v trenutko postal moj drugi dom. Platno in videoprojektor s skate videi tam sta bila moja dnevna rutina, ko je bilo konec pouka, včasih pa sem šel tja samo premetavat t-shirte, ne dolgo kasneje pa je bil čas, da si prav zares umislim skate komplet po lastnem okusu in izbiri, ki si mi ga sestavil prav ti, haha.
Cankar spot je bil a-must-go, kjer sem spoznal Luko Zorca, ki mi je postal pravi brother-from-another-mother, z njegovo pomočjo sem spoznal še ljubljansko smetano in nekako tako sem začel svoj skate lajf.

Povprašal si me za mnenje o skateparkih… V mojih časih je bil, kakor se spomnim, najboljši in največji park v Novi Gorici. Gre za starega, lesenega, železnega, skratka tisto, kar ni današnji betonski. Nova Gorica je kar kompletno skejtabilna, slovenska Barca in mi je še danes užitek vozit tam, ker se vidi, da tako lokalni skejterji kot tudi meščani in župan podpirajo skateboarding. Od njih se učite, banda političarska!
Koprski park je bil tudi en tistih, ki je bil tist čas hud. Obiskal sem ga verjetno samo 2x. Bojda ga je burja odpihnila (?), so pa se tam odvijali najboljši Pendrek kontesti.
Kaj reči o parkih danes… vsaka druga vas ga ima, kar je super, je pa daleč od super dejstvo, da to počne firma, ki nima pojma o skejtanju in s tem posledično postavijo park, ki je za en drek… ampak jaz še vedno pravim, da je to boljše kot nič!
Prebivam v Mariboru in ne morem, da ne bi rekel, da sem zelo razočaran nad občino, ker je edina stvar, ki jo znajo naredit, je obljuba. MB ima park, ki je bil nekoč dober park, danes pa je žal le igrišče za otroke in chill plac za njihove starše. Težko je razumet to mentaliteto, ko gledaš mamo, ki spušča otroka v vozičku po piramidi in kvoterju… pa še ekstra velik naval skirojev pa skirc pa kurcev palcev imamo f toti štajerski. Drugod mi ni opazit takega navala tega… skratka bolanija.
No, pa da stvar vseeno ne bi bila tako siva, imamo v Mariboru Geto, ki se nahaja pod železniško postajo Tezno, kjer je flow linija z najbolj smooth flatom v Sloveniji in pa jasno Pik Hala, takozvani štajerski Berrics, ki se počasi razvija, saj vse financiramo sami. Še dobro, da ima MB grupo, ki ji ni vseeno za ta plac in zna prijet stvari v svoje roke. Na tem mestu se je potrebno zahvalit Luki Penu in ostalim v ekipi, ima pa Maribor mesto tudi kar nekaj street spotov…

V letu 2015 sem še vedno v Mariboru, kjer sem skoraj že doštudiral. Hiti počasi, pravijo… diploma me še čaka. To je ta cilj za letos. Sem pa v 4 letih bivanja tukaj opazil, da se z ljubljansko sceno še ne moremo primerjat, je pa scena vseeno več kot soildna. Upamo na novi skatepark, ki NAJ bi se začel graditi kmalu, imam pa občutek, da bomo spet ostali pri obljubah. Pik Hala, ki je kot nalašč vstala pred zimo, nam je omogočila, da nismo pozimi zakrneli, zdej pa se bo itak začelo poletje in odklop, kar pomeni, da moramo uživat danes, ker nikoli ne veš kaj se lahko zgodi jutri… sicer pa upam, da bom živ in zdrav and skate every damn day!

https://instagram.com/klemend/