CHECK-IN: Matej Malenšek

May 13, 2015   //   By: Marko Žumer   //   Domači, Skate, Domače novice, Vsebine, Novice, Intervjuji   //   No Comment

Portret; foto: Domen Dajčman

Pregovor pravi, da iz majhnega zraste veliko. In v tem primeru to drži tudi pri nas – od Krpana do Krize je Matej Malenšek iz Novega mesta razvil svoj skateboarding. Da ne bi zabluzili že z uvodom, naj inženir elektrotehnike pove kaj več o sebi, o skateboardingu na domačem terenu o tem in onem in vam da zgled do dva, mi pa vam želimo le še uspešno prebiranje ponovno daljšega in odkritega tekstopisja. Na zdravje!

“Sem Matej Malenšek, imam 23 let, originalno sem iz Novega mesta, študijske obveznosti pa me zdaj že 5. leto držijo v Ljubljani. Sem dipl. inž. elektrotehnike (UN), trenutno študiram na magistrskem programu strojne fakultete, v prostem času pa se poleg skejtanja ukvarjam z reciklažo zlomljenih skejtov, ki jih oblikujem v raznorazne drobnarije in z izdelovanjem skejtobjektov.”

“Moji začetki rolkarije segajo v leto 2000, ko mi je teta podarila mini cruzer – pennyboard – nekaj podobnega kar danes snobovska mularija uporablja bolj kot »modni« dodatek, na prste ene roke pa bi lahko preštel koliko se jih zna normalno porivat z njim.
S tistim skejtom sem se naučil osnovnega gibanja. Zatem je na Videospotnice prišel videospot skupine Los Ventilos – 2000, ki ga je posnel Mitja Okorn, v njem pa so skejtali Kranjčani. Tisti video me je nenormalno nahajpal, tako da sem po nekajdnevnem teženju fotra le prepričal, da mi je v Hervisu za 6.900 SIT kupil moj prvi skejt. Sledil je proces učenja trikov. Ko pogledam nazaj, se kar čudim, da sem bil tako vztrajen, saj sem pri kakšnih drugih športih hitro odnehal. Kiki (Kristijan Stramič) in njegovi sošolci so vsako jutro skejtali pred osnovno šolo, jaz pa sem jih z odprtimi usti gledal, nato pa popoldne pred hišo skušal sfurat kakšen nov trik. Da sem pokapiral razne flip trike, sem porabil skorajda preveč časa. V tistem času sta začela skejtat tudi Jan Marolt (pred kratkim je končno prekinil svoj skejterski post in spet začel furat) in Anže »Lejmr« Lemovec (verjetno ne rabi dodatne predstavitve) in ker živimo relativno blizu drug drugega, smo formirali Krpan skejt team, ki je bil nekakšen podmladek Kriza Skateboardinga. Jaz sem večinoma skejtal pred hišo, naredil sem si en kup objektov (boxi, rejli, quarter-pipe), oče pa mi je iz šihta pripeljal 3-metrski satelitski oddajnik, ki mi je 5 let služil kot nek mini bowl. Ker sem ves čas imel nek neumen feeling, da nisem dovolj dober, nisem skoraj nič fural v skateparku. To je bila totalna bedarija, ker bi tam bistveno hitreje napredoval, saj je lažje vprašati nekoga, ki zadevo obvlada, kot da sam pogruntaš catch. In tako pridemo do društva Kriza skateboarding.”

“Društvo se je ustanovilo dobrih 11 let nazaj z namenom, da se združi dolenjske ekstremne športnike pod eno streho in da se v Novem mestu postavi skatepark. Eventuelno smo ga dobili, objekti pa so (žal?) v uporabi še danes.
Ko beseda nanese na besedo Kriza, se hitro asociiramo na videe, ki jih je društvo izdalo tekom let. Mislim, da je bil Kristijan glavni pri vseh dosedanjih video projektih, od Kriza 1, ki je bil posnet z enim izmed prvih različic digitalnih fotoaparatov, Krize 2, kjer je bil napredek v skejtanju in filmanju že opazen, prek Krize 3 – RolkaFilm, kjer so fantje šli tudi v tujino, video pa je bil zastavljen bolj zajebanstko, do filma Kriza 4 life, ki je bil celostno gledano že kar na visokem nivoju, pa tudi sam sem imel notri eno linijo (smeh). Filmska »zapuščina« društva je kar velika, tako da je bil lani jeseni, po petih letih suše, že skrajni čas, da smo se v pomlajeni zasedbi odpravili na street in začeli s snemanjem za novi Kriza film. Izdaje še ne moremo napovedati, bo pa video verjetno bolj »surov«, saj se še vsi spoznavamo s tehnikami snemanja in montaže.”

“Lani poleti sem bil izvoljen za predsednika društva, kar zame predstavlja veliko čast in zadovoljstvo, saj ime Kriza nekaj pomeni v slovenskem skejt prostoru. V pomoč mi je predstavnik »stare garde« – Matej Počervina, ki si kljub svojim obveznostim vzame čas in ureja dokumente za naše evente, prijave na razpise, ipd. Povezali smo se z lokalnimi mladinskimi društvi, saj menim, da je sodelovanje ključnega pomena in edini način, da kaj dosežemo in da se vsaj del sredstev, ki se tradicionalno namenjajo za razne cvičkove povorke, govedarske veselice in ostale mutne posle nameni za dobrobit mladih.”

“Skatepark počasi, a vztrajno raste – lani smo po dolgem nategovanju z ljudmi, ki so nastavljeni v razne organe občine, dobili večjo asfaltno površino in reflektorje (žal je po navadi treba za vklop le-teh poslati po 100 mailov in milijonkrat poklicat). V jeseni smo v okviru Red bullovega natečaja zabetonirali quarter-corner. Takrat smo se izkazali kot dobra in velika ekipa, saj je bilo dela in problemov ogromno. Pred tem nihče od nas ni imel izkušenj z betoniranjem objektov, tako da je krivina izpadla kar ostra, ampak nekje je bilo treba začet. Mlajšim smo nato dali priložnost, da se izkažejo na finalnem touru po novih objektih in po odzivih sodeč so se imeli noro. Na ta način smo jim pokazali, da nanje še kako računamo in da se splača vztrajat. Zdaj je v pripravi načrt za celostno nadgradnjo skateparka, zavedamo pa se, da je pot do realizacije dolga, zato je treba čimprej začet zbirat potrebno dokumentacijo in se prijavljati na razpise, da pridemo do kakšnih sredstev.
Moram reči, da sem zelo vesel, ko pridem v skatepark in vidim polno mulcev, ki so za razliko od svojih #selfie vrstnikov aktivni in so z glavo v skejtanju. Vsak teden se naučijo novih trikov, tako da imam včasih probleme nažgat kakšnega osnovnošolca v Game of SKATE. Od mlajših bi posebej izpostavil dva izmed njih in sicer Jana Robka (18) in Luko Pavliča (16), ki je pretekli vikend na International Flowgrind Contestu med mlajšimi zasedel odlično 2. Mesto. Tadva sta v zadnjih dveh letih ogromno napredovala, se udeleževala kontestov in tudi dobila podporo v lokalnem Obsešnu. Na tem mestu bi se zahvalil gazdi Mateju Koprivniku, ki nam daje velik support!”

“Scena je tako po nekajletni stagnaciji, ki je bila posledica menjave generacije, ponovno živa in raste. Zdi se mi, da me imajo »tamali« ful radi, še posebej takrat, ko kot kakšen fotr vpijem nanje, da naj pospravljajo za seboj, kdaj pa kdaj pometejo po tleh in da se mi naj umaknejo s poti, ko petstotič probam sfurat kakšno linijo.

Moram priznat, da v zadnjem letu uživam na skejtu kot najbrž še nikoli poprej. Med vsemi obveznostmi mi res sede, da grem na Cankarja, se podružim z Nikom, Svarunom in Demšarjem (in itak tudi z ostalimi), se malo razbremenim, potem pa nazaj pred računalnik v nedogled predrkavat stvari za fax.”

“Lani in letos sem prepotoval kar konkreten del Evrope (Barcelona, Porto, Berlin, Krakow, Rotterdam, Bruselj, Dunaj) in kadar sem imel s seboj skejt, sem fural spote, ki sem jih gledal v videih. Na večini od njih sem sfural trike, ki niso vredni omembe, ampak vseeno sem se imel zelo fajn. Ko pa sem bil bolj v vlogi turista, sem pa itak vedno gledal kaj vse se da pofurat. Najbolj random stvar se mi je zgodila v Berlinu, ko sem na wc-ju trgovskega centra naletel na Daewona Songa. Ob vprašanju za skupno sliko sem se skoraj zadavil, Daewon pa je le mirno nastavil glavo pred kamero in se mi zahvalil za support. Ob takih momentih vedno znova dobim potrditev kako kul je skateboarding in koliko lahko ta dila človeku da. To je nekomu, ki ne skejta res težko opisat. Zdi se mi neverjetno, da srečaš skejterje, idole, ki jih spremljaš že celo večnost, jih spoznaš in vidiš, da so to najbolj skulirani ljudje na svetu.”

“Od profesionalnih rajderjev sta mi najbolj všeč Andrew Reynolds in Marc Johnson, tudi njuni mnenji glede današnje slike v skate industriji sta mi blizu. Oba zagovarjata skater-own brands, kar se mi zdi edino pravilno in logično, saj vstopanje korporacij z neomejenimi budgeti dolgoročno zagotovo ne more biti dobro za skateboarding tak kot naj bi v osnovi bil. Male firme bodo slej ali prej postale nekonkurenčne, korporacije pa potem v svoje ekipe dodajajo skejterje teh propadlih firm. Jasno je, da v takem režimu posameznik ne more napredovati v smislu, da ima svoj profesionalni čevelj, ipd, saj je koncentracija rajderjev v ekipah enostavno prevelika. (Na žalost) je treba priznat, da tako močne in raznovrstne ekipe kot jo ima trenutno Nike, skateboarding najbrž še ni videl, ampak še vedno ostaja nek grenak priokus, da to pač ni to. Tudi konteste v stilu Street League sam bolj ali manj preziram, ker se mi zdi neumno, da iz tega delajo nek NBA koncept športa, kjer je jasno, da je v prvi vrsti pomemben samo biznis in keš. Žalostno je tudi to, da se je tako true kontest kot je Tampa PRO upognil in se podredil Nike in Monster energy drink, ki verjetno v ta namen zmečeta kar lepe kupe denarja, kljub temu pa mi je Tampa še vedno bolj kul za spremljat, saj je vzdušje odlično.”

“Srečo sem imel, da sem se vključil v skateboarding ravno v času, ko so izhajali filmi kot so This is skateboarding (Reynolds, Kirchart), (Really) Sorry (Rowley, Saari), New blood (Cole, Allie), ker pa smo imeli že iz prve hiter internet (fotr pa Telekom pa to), sem veliko čekiral tudi Puzzle videe, ki so bazirali na evropski sceni. Od naših sem si Fogyjev part iz Re-Collapse verjetno pogledal milijonkrat, pa tudi parti Kraglja in Deana so mi bili vedno hudi. Zaradi vseh teh influenc so mi zato danes bližje rajderji, ki niso tako močno medijsko izpostavljeni (Figgy, Hoffart, Busenitz), vseeno pa šredajo 100 na uro ne glede na teren. Ne zanima jih koliko lajkov in followerjev imajo na Instagramu, tako kot je to primarna stvar modelov, ki pretiravajo z iztegnjenimi nogami pri 360 flipu, se slikajo za neke dizajnerske cote in se sprašujejo na kateri roki morajo na določen dan nosit zapestnico z logotipom proizvajalca energy drinka.”

“V bližnji prihodnosti si želim, da kot ekipa Kriza še dodatno napredujemo, posnamemo nov video, še več mladine navdušit za skejtanje, naredit vse v moji/naši moči, da se naš skejtpark dvigne na višji nivo. Pa da spacam še nekaj izpitov in grem konec avgusta za pol leta v Barcelono na izmenjavo, kmalu zaključiti študij in nekje srečati Marca Johnsona (smeh). Pa da se izognem poškodbam, tako kot sem se jim (na srečo) do sedaj.
En lep pozdrav še prijateljem in staršem, ki me pri večini neumnosti še kar podpirajo, ekipi Kriza (da bo skejtpark pospravljen, ko pridem dol!!) pa Dajcu (Domen Dajčman) za slike, ki jih je stisnil. Spremljajte Kriza Skateboarding fan-page na Facebooku (like, like, like – KLIK) za vse skejt novosti, ki se dogajajo na Dolenjskem.”

Instagram:
https://instagram.com/matejmalensek/