CHECK-IN: Mitja Legat

June 26, 2015   //   By: Marko Žumer   //   Domači, Skate, Domače novice, Vsebine, Novice, Intervjuji   //   No Comment

Portret; foto: Miha Benedik

V tokratnjem Check-Inu gremo v Kranj, ki sta ga v tadobri eri zaznamovali predvsem dve stvari – prva je bil odličen dvojni betonski bazen, ki je bil namenjen skejtanju in kasnej zasut s peskom in z asfaltno podlago, kamor je ljubi Varis postavil svoje kreacije v obliki betonskih objektov, druga stvar pa je bila povezana z Mitjo Okornom, ki je s svojo takratnjo video produkcijo Opus Design posnel skate video Not Sponsored 1 in 2 in pustil, da ga s filmom Tu Pa Tam spozna širša javnost. Brez dvoma je Kranj na podlagi opisanega dobil nove skejterje in en tistih je bil tudi Mitja Legat. Pa da ne zabluzimo, naj nam mojster, ki stoji za produkcijo LegitFilms kar sam pove in razloži svoje začetke, vplive, takozvanega KDC kruja in dogajanja v sedanjosti. Prijetno branje!

“Skejtanje oziroma takrat rolkanje sem prvič spoznal, ko sem bil še čist mulček. To so bli časih Thrashin’ filma in ultra šarenih rolkic, ki si jih našel v vsakem supermarketu. Sam sem imel neko pošastno zelen Batman model in vse, kar smo delali, je bilo vrtenje na dveh koleščkih in drajsanje po riti po tanajmanjših klancih. To se je, jasno, kmalu umaknilo fuzbalu in košarki pa najbrž tudi Lego kockam in prvim računalniškim igram, haha. Je pa na višji stopnji osnovne šole Rok Soklič, soborec iz šolske basket ekipe, prihajal na treninge s skejtom… Men se je on zdej najbolj kul tip na celi šoli, ker ni jebal sistema, sam pa sem bil v neki hecni razvojni fazi med piflarjem in jockom in ker mi nič od tega dvojega ni odgovarjalo, sem doma začel težit za skejt.
Za birmo mi je babica podarila skejt, istočasno pa je Luka Šmid, en mojih najboljših prijatlov, s katerim se poznava že od rojstva, začel boardat. Na poletnih počitnicah sva sklenila pakt, da on začne skejtat, če jaz začnem boardat. In potem sva cca 2 leti “furana” na njegovem dvorišču – to so bili ollieji v višino in boardslajdi na mikro railu, sem in tja pa sva si zgradila še kakšen DIY objekt. Škoda, da nimam posnetih padcev od takrat, haha. Sploh nisva vedela, da v Kranju obstaja “scena”, vsak dan pa sva gledala Elementov video Third Eye View in Misled Youth od Zero, ki mi je še vedno top 3 skate video.
Posnela sva svoj prvi video, na VHS, jasno, in sicer tako, da sva prilepla slušalke od discmana na mikrofon od kamere, potem pa je imel vsak 1 komad časa, da nameče tiste 4 trike, haha.
Proti koncu osnovne šole sva začela hengat s takrat mojim sošolcem Andrejem Bojnecem in folkom pred legendarnim TurboSchuh-jem. Takrat je bila scena v Kranju najbrž na vrhuncu – Not Sponsored (by Mitja Okorn), velika podpora Board*el-a, prve tri leta proper “fuck you” Razstur eventov… Takrat sta bila zame kralja Mitja Močnik in Aleš Perčič, potem pa je s časom vse skup mal zamrlo, mulci pa smo nekako vztrajal naprej, pa čeprav nas je bilo res malo…
Nekje tukej je uletel Uroš Kovač, sam sem si zjebal gleženj in nisem smel pol leta delat nič… pa sem začel snemat in takrat je sledila druga “zlata” doba Kranstrdam skejtanja, uletel je še Matic Gomboc aka Tarzan, res smo snemali skorej vsak dan, Klemen Bučan in Daki sta nas parkrat letno odpeljala na kakšen trip naokol (Nova Gorica, Koper, Osijek,…), pa še glih v tistih letih smo bli, ko smo ga najbolj “srali” in smo bli čist nahajpani nad PissDrunx ekipo (Reynolds, Ellington, Greco. Dollin), zato smo leta 2000 naredil našo verzijo PukeDrunx, ki je ubistvu prerasla v KDC, ki vztraja že od leta 2001.”

“KDC – Luka Šmid, Uroš Kovač, Jorg Zupan, Gregor Žlebnik, jaz, kasneje še Tarzan, Žiga Rezar, Blaž Potočnik, Tim Pregrad in Andraž Šparovec – je živ in zdrav že ves čas, samo je že od vsega začetka to bolj obrobna scena. Že tako je bil to malo drugačen crew, mi smo šli skozi zanimiv street life in smo (kakor se to danes zlajnano sliši) postali res “brothers from different mothers”. Smo pač odraščali v času, ko so skejterjem težili vsi, od šabanov, skinov, kapsov in starcev, ampak nas je vse skupaj ravno to povezal, da smo bli skupej močni in se nismo pustil nobenemu!
Tudi kakšno si kdaj ujel pa kakšno potalal, cel attitude je bil tak, punk pa HC, si mogel bit kr dec, drugač smo te gladko izločil… Res smo zrasli skupej pa še vedno veš, da se na par folka v lajfu res lahko zanešeš tko kot na lastno familijo in to ne glede na to kaj je treba. Tud delavni smo bli – če nam niso hotli naredit parka, si ga bomo pa fakin sami – ta varianta in podobno…
V samem štartu delovanja KDC-ja smo bli ful (javno) aktivni, hodili na vse evente, sami jih organizirali v Kranju (Dolge gate, Skateday, etc), težili na zavodih za finance, plac, park… nakar je v sceno začelo prihajat dost nekega bullshita in hejtanja in se je tega tolk nabral, vibe je postajal precej pozerski, da je naš sistem ratal: “OK, v Kopru je kontest, vsi bodo tam, mi gremo pa snemat v Maribor!”
Tudi v Kranju je prišlo do manjših razhajanj, folk je počasi nehaval skejtat ali pa so se zavlekli v neke “me, myself and I” fore, zato smo se določeni enostavno čist zaprli vase. Je bil pa res čuden razplet, v KDC sta v tem obdobju uletela dva blejderja (wtf!) Timo in Šparovc, ki sta bila od nas kar precej mlajša, ampak sta imela pa res isti mindset – pridna, napaljena, pomladila sta sceno, ker sta bla še young and dumb and full of cum, haha.
Naredil smo si miniramp pri moji babici, postavli tri zaskvotane skejt parke – ko so nas fuknil iz enega, smo začeli delat drugje. Nekje smo moral celo dostopat do njega čez reko… se učil švasat in betonirat in snemal zase. KDC videi so itak od vedno planirani takrat, ko se zgodijo, imamo ful materiala za tretji del, bo pa, ko bo, hah.”

“Še vedno skejtamo kolikor je pač to možno. Včasih je to 2-3x na mesec, včasih pa na teden. Jebiga, rinemo proti 30-im letom, rane se celijo dlje, folk ima šihte in čaka na otroke, hehe.”

“Vmes se je veliko snemalo z Luko Bizjakom. V bistvu je bil on edini skejter izven KDC ekipe, s komer sem se še družil v Kranju… Je bila pa tudi smešna štorija, ko je Luka, še kot čisti mulček priletel v Board*el in na veliko razlagal, da bi on bil pa rad pro skejter pa se mi je vse skupej zdelo dost bizarno. Ampak je imel nek X faktor, res je imel “profesionalen” pristop za 12-letnika. Motiviran, jasen cilj in pa tudi talent pa daleč pred vsemi. Nihče ga resno ni jemal, tudi sam ne. Mene vedno zanimajo samo neki marginalci, haha, zato sem si rekel, da mu bom pomagal, da narediva sponsor-me video. Sva snemala vsake pol leta en klip in jih pošiljala dalje. Že takrat sem videl, da je na njem nekej več kot recimo na Urošu in Tarzanu – res je izstopal na kilometer, tehničen pa stilsko za popizdit… Ampak na žalost se je ta footy zmeri nekak “spravil”, kar se mi je zdelo res bedno, glede na to, da je ful obetal… dokler ni razneslo ta “bubble”, hehe, za kar lahko danes rečem, da sem ful vesel in ponosen, ko ga vidim, da ga je vse skupaj le nekam pripeljalo, ker je res na mestu dečko in noro fura… Razfaki dalje, Bizi!”

 

Trenutno smo preselili minico v kranjski TrainStationSquat (KLIK), ki je dom mladinske alternative in kjer nas je nekej aktivnih tudi na drugih področjih (art, kultura, organizacija, gradnja, etc…). Na streetu smo sicer manj, kar je škoda, ker imamo prenovljeno “plazo” pred Prešernovim spomenikom, ategnemo kako pivo & skate trip, pa vedno več longboardamo… To mi je ful hecno – včasih nam je bilo to za “mulce, ki ne znajo popnit”, res pa je, da mi ne kruzamo okoli na PittyBoardih, ampak furamo proper vitez opremo pa gas, tako da, če kdo misli, da je to za pičke, je lepo vabljen na sešen pa kakšen flajšter naj si vzame s seboj, haha!”

“Kot sem že rekel, zdej bolj snemam kot karkoli. LegitFilms se je rodil dosti po naključju. Že od osnovne šole sva z Binetom Žaloharjem (freeskier) ful kolega, v srednji šoli pa sva ga na polno hengala z Domnom Bizjakom (snowboarder) in oni si ravno končevali film Ehhh, mi pa KDC: Wasted. Jaz sem se na Kresu opekel po faci in po polovici telesa in potem nisem smel eno leto na sonce. (vsa čast tudi KDCjevcem, ki so ne glede na vse v tem času hodili do mene vsak dan delat družbo in skejtali z mano cele noči), tako da sem nekako našparal za eno ornk kamero – Canon A1, še vedno moja najljubša, škoda ker so se tako kvarile. Sem si rekel, da probam še malo pojačat pa da vidim kam bo v cca 5. letih vse to peljalo. In ravno v tem času Andro Kajzer in Jošt Škofic nista imela več toliko časa za naše boarderje in mi je Domen predlagal, da bi lahko jaz kej posnel in da je v hribih ful fajn (ker sem jih prej pa kar mal sovražil, ker nisem maral hajkat, hah)… Spoznal sem Matevža Pristavca in njegovega kolega Seppija Schollerja, ki mi je zrihtal šiht v Avstriji in potem je stvar samo še rasla. Najprej sem pošiljal posnetke firmam od rajderjev, kasneje pa je prišla ideja, da bi lahko spet naredili en slovenski zimski film. Prvo leto nas ni jebal noben, ampak se nismo dali. Vmes se nam je pridružil še Matevž Maček, kar hecna priča, ker sem si jaz ful želel, da bi bil on, kot najboljši slovenski freerider takrat, na teamu, on pa je prišel do mene s stavkom: “Veš Mitja, midva se sicer ne poznava, samo jaz sem tudi dober pa več filmov sem že posnel in bi vam lahko dosti doprinesel!” Noro, haha!
Od tu naprej smo se lotili zadeve bolj na pro, nabrali denar, potovali (Kosovo, Čile, etc) in se je malo iz heca, ker so me boarderji klicali “Legi”, razvilo v Legit in potem v LegitFilms. Pod te imenom sem fural Untouched project in ker je bil odziv res daleč, daleč nad pričakovanji, smo nadaljevali in imamo še in še planov za naprej.
Ful so mi tu pomagale še tri osebe, ki jih moram omenit, saj so v bistvu krive, da sem ostal v video produkciji in deskarski sceni – Katja Pokorn, zdej naša fotografinja in del ekipe LegitFilms, ki me je že v srednji šoli zmotivirala, da sem nehal samo pohat in zabijat cajt ter začel spet skejtat in boardat, kasneje pa me je zvlekla še surfat in v naravo. Drugi je Dalibor Ostojič aka Daki, ki mi je dal šaso, da sem 4 leta delal v Board*elu, med “delovnikom” doštudiral sociologijo in bil frej tiste dni, ko je bil powder in sonce, da smo lahko snemali, tretji pa je Andraž Rakušček iz Ujusanse, ki me je angažiral v slovenski surf sceni in mi dal proste roke, da ustvarjam kar hočem ter (so)financiral kar nekaj mojih projektov. Za vse našteto sem vsem omenjenim neskončno hvaležen in ti ljudje imajo pri meni posebno mesto!”

“2015 pravip? Ugotovil sem, da nimam mesta in rabim cca vsake 3 leta nekaj novega v življenju. Sem v procesu, ko zavestno kenslam čas za facebook in imam posledično ful več časa pa ful manj se jezim nad “stanjem v družbi”, haha. Zadnje dve leti sva s Katjo ogromno delala na LegitFilms, veliko je komercialnega dela (reklame, voiceoverji, etc), trenutno pa sem zaposlen v kreativi kot montažer na PopTV, kar je nora izkušnja in se ful učim pa še redna plača omogoča, da jačam arzenal opreme. Okej, nisem ravno bogat, sem pa veliko zunaj in lahko oziroma celo moram potovat, tako da mi ta freelance scena super odgovarja in dopušča, da (večinoma) delam na projektih in z ljudmi, ki mi odgovarjajo. Pa fajn se imamo, tako da si več res nisem niti obetal. Imam kar nekaj stvari še v peči, večinoma outdoor športe in neka vizualna igračkanja, kar imam najraje. Radi bi naredil spet kakšen skate projekt, doooolga je že od zadnjega… Ne bom pa nehal furat, tako da mislim, da je pred mano še kar nekaj zanimivih let, on & off boards!

LINKI:
Teaser: http://bit.ly/1AyFitF
First webisode: http://bit.ly/15SxHuD
Full video: http://www.x-tremevideo.com/films/untouched-project-2/

http://www.untouchedproject.com
http://legitfilms.wordpress.com/
http://vimeo.com/legitfilms