PENDREK MAGAZINEOBISK: Mark Frolich v Ljubljani
Tekst, ki ga prebiraš, pripada dogodku iz konca meseca septembra preteklega leta. Dogodku? Pa mu raje recimo enodnevni obisk. Ljubljano je takrat prvič obiskal Mark Frolich, pro skejter za Jart Skateboards.
Z Markom se poznava že kar nekaj let. Sigurno so prve besede padle na sedaj ne več obstoječi strani skate placa Paral-Lel v Barceloni in hitro so se debate razvile na okoliške lokacije in seveda tudi na ljubljanske street spote, ki bi ga mogoče utegnile zanimat. Že takrat se mu je dopadla ploščad pred Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Ploščad… ajde, kar lepo hubba ledga.
Par let kasneje, torej v 2018, mi je Mark javil, da prihaja v Ljubljano samo za en dan. Nima avta, nima filmerja, nima zrihtanega placa za spat, nima fotografa, nima nič in nima pojma, ve le to, da bi rad podrgnil zid pred Medicinsko fakulteto. “Ti samo pridi, bomo vse zrihtali.”
Na napovedan dan ob deseti jutranji uri pro res prispe v prestolnico. Vožnja z avtobusom iz Dubrovnika, kjer je ripal po spotih, je trajala 11 ur, kar pomeni, da ni bilo normalnega spanja in nekega normalnega obroka. No, pa začnimo dan – nahrbtnike v avto in gas. Kam? Že na desni strani ceste je bil interesantnen skate spot in potem en še na levi. Spomnim se štange pred Kolosejem v BTC-ju. A točno na mestu, kjer bi bil trik lahko pristan, je lesena ovira, ki pod seboj skriva cel kup kablov. Nima veze, lokacija je popolna. V pritličju Koloseja se namreč nahaja čist WC, umivalnik in kakšen ekstra kvadratni meter prostora. Idealno za 15 minutno pauzo, umivanje zob in jutranje tuširanje. Ura je ena popoldne, sonce za konec septembra neverjetno žge in napove še kakšen kilometer za ogled še enega placa. Nevem katerega. Pot nama prepreči Spar, fasunga in kosilo v obliki kruha, humusa, sadja in vode. Vmes mi Mark razloži svoje zdravstvene težave in alergije na vse možne sestavine. Mleko, jogurt? Nikakor!
Debate spet pripljejo na tako željeno Medicinsko fakulteto, kjer Mark že izda, da ga matra backside 180 nosegrind. Pa je izvedljiv zdaj, ko je zid obnovljen? Misliš da zatika? Gremo preverit. Mimogrede pokličem Dajca [Domen Dajčman] in mu razložim, da obstaja šansa, da pade back 1 nosegrind na ledge. Medtem, ko je Mark že pred prihodom do zida natančno izbral deck, grip in kateri od šestih, kompletno uničenih šuhov bodo tisti pravi, je Domen že čakal na lokaciji s foto opremo.
“Noro” pravi Mark in iz nahrbtnika potegne taveliko vrečo aksesorisa. Podvozje je treba poštimat v nulo, našraufat taprave gumice in podloge, vmes dat na sonce še sušit spodnje perilo oprano v sekretu Koloseja. Na deck vožen samo včeraj na pregrešno dragemu hrvaškem otoku je nalimal nov grip, stisnil 10 flat trikov brez napak za ogrevanje in v prvem in drugem in tretjem in četrtem poizkusu pade backside 50-50. Je čas za backside 180 nosegrind? Samo še kamere se pripravijo. 1 nahrbtnik, 2x Sony VX2000. “Gremo eno statično, bo Dajc prej pritisnu, Fogy, ti mej pa tadrugo premično.”
Gremo? Bum. Ni šlo v prvo in še en bum v drugo, ki bi se lahko končal super slabo. “Ne grinda zid”. In so sledile kolobocije in monologi in vse tisto, kar moraš storit, da ne bo prišlo do tretjega buma. Ja, padet na zidu čez 11 šteng ni hec. Očitno je bilo prevroče in je zid vase absorbiral ves vosek, ki ga je na Markovo smolo zmanjkalo takrat, ko ga je najbolj potreboval. “Grem iskat” je rekel in odskejtal v sosednjo kafano, pobral voske v obliki namiznih svečk in že mazal zid. Tudi ta material sveče je bil slab. Ledge premočno grabi podvozje, ki je ta čas že popolnoma zrezano. Nakar sem se spomnil finte, ki mi je omogočila trik par let nazaj. Par centimetrov šmirgl papirja bo iz podvozja spililo star vosek, odstranilo opilke in naredilo podvozje gladko. V tem času se bo sonce skrilo za drevo, temperatura ledga bo nižja, pred poiskusom na hitro navoskaš zid in gas. “Misliš, da bo to res delovalo?” Trdno sem bil prepričan, da bo.
20 minut kasneje Marku ni več do heca. Trik je treba odpeljat. 11 ur smrdljivega avtobusa, neprespana noč in cca 4 leta premišljevanja točno o tem triku. Do danes, ko je trik 3 sekunde oddaljen. A kje so te sekunde? “Stari, jaz sem ready, Domen, Fogy, sta vidva tudi?” Gremo!
Prvi poizkus je že pokazal, da je bila metoda piljenja podvozja odlična izbira, spust sonca pa tudi. Pristanek se mu je izmuznil za vsega par centimetrov, kar ga je le še podžgalo, da je na mestu pristanka pograbil deck, stekel po stopnicah na gor in ponovil vajo – tokrat s popolnim pristankom tako željenega backside 180 nosegrinda in parimi sekundami novih posnetkov za prihajajoče projekte.
Domen je ujel mega fotografijo in medtem že odhitel nazaj na delovno mesto, jaz in Mark pa sva se podala dalje preverit še kakšno lokacijo. Cel kup sva jih našla pa je imela za njegove visoke cilje vsaka lokacija kakšno razpoko preveč pa mogoče na doskočišču nepotreben kandalaber in podobno. Vmes se spomnim še neke super lokacije, za katero ponovno dvomim, da bo prinesla kaj veselja, a izkaže se za idealno. Manj odmeven spot v Ljubljani ne pozna ravno vsak skejter, čeprav ponuja nešteto kombinacij. Marku zadiši frontside nosegrind pop over oziroma overcrook, kakor bi ga radi imenovali nekateri. A tudi tukaj bo potrebno čez oviro, saj je meter po doskočišču parkiran lep črn BMW z zatemnjenimi stekli. Verjetno se z lastnikom ne bi zmenili nič lepega, svetlobe zmanjkuje, ni kaj čakat. Samo gas. Padci so grdi, a Markova kilometrina ve kako se tem stvarem streže, da ne pride do poškodbe. Med poizkusi naju skuša z dretjem spodit neka poslovna ženska, medtem, ko bi tadruga tako rada komunicirala. Sprašuje me o moji sestri, o zdravju moje mame, pravi, da je navdušena nad videom skejtanja mojega nečaka in da mi čestita za rojstvo hčerke. WTF? Nimam pojma kdo si in sori, da ne vem s kom se pogovarjam, ampak zdejle je pa res cilj samo tale nosegrind transfer ujet v video. In ravno takrat, ko je bilo svetlobe dovolj le še za maksimalno 3 poizkuse, ga Mark stisne po profesorsko. Veselje je bilo takšno, kot da imava oba po 13 let. Tole je pa treba proslavit s pivom, a ne? Seveda je bil to moj predlog, njegov odgovor pa žal “Ne smem pit piva.. no, pa tudi drugih alkoholnih pijač se ne dotikam.” Hitro se skoči na kebab na Miklošičevo in se vmes debatira o vseh mogočih rečeh. Res me je zanimal kakšen je filing, ko voziš deck s svojim imenom. “U kurcu, sploh če skejtam tako kot sem danes – rabil 3 ure za en trik. Takrat si dam sticker čez ime pa je lažje” Po večerji se skuša na telefon ujet skupnega frenda s hrvaškim potnim listom, ki naj bi prišel v Ljubljano zvečer in imel rezerviran in plačan hotel, a čas je še, da se gre poskočit pod Fabianijev most. Tudi nad tem placom je Mark navdušen, predvsem nad dejstvom, da se že fura nedokončano rampo, na kateri nakaže verjetno do danes najboljše trike.
Mobilna telefonija tudi ob enajsti zvečerni uri ne da odgovora s hrvaške strani, zato je čas, da greva do mene. Dan je bil dolg, normalen tuš in pojstla pa bosta na današnjem urniku zadnji stvari.
Zjutraj me je prebudil zvok iz sosednje sobe. Odprem vrata svoje spalnice in vidim Marka, ko že pakira kufre. “Ne moreš spat?” Tip je že stuširan in pripravljen za nadaljevanje poti proti Zagrebu. Pred blokom ga namreč že čaka včeraj izgubljeni hrvaški frend z danes delujočim telefonom in kombijem pripravljenim za nadaljevanje poti.
Ja, takole deluje profesionalni skateboarding iz ozadja, ki niso hoteli s petimi zvezdicami, privatni maserji, osebni svetovalci in ostal blišč, ki bi ga marsikdo pričakoval na podlagi videnega v intervideih. Ujet en trik, ki je bil v štartu planiran kot drugi trik v liniji, je delo, je požrtvovalnost in je denar. A na koncu se izplača. Baje da se.
P.S. – Oba v Ljubljani izvedena trika lahko vidite v videu spodaj, ki ga je Mark posvetil svoji očetu za 70. rojstni dan. Prvi je na 2:02 in drugi na 5:35.
P.S. 2 – Mark fura svoj pro model širine 8.125, ki ga najdeš tudi v Obsešen šopih!
Spletna trgovina: http://www.obsession.si/pl/jart-frolich-mpc-8125
POVEZAVE
