PENDREK MAGAZINEINTERVJU: Chris Khan in Dew Tour, Des Moines 2021
Kot veste se je pretekli teden v ameriški Iowi, v mestu Des Moines, odvijalo Dew Tour tekmovanje, ki se ga je udeležila ne samo svetovna skate smetana, temveč tudi cel kup tistih kompetitorjev, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, da bi lahko na prihajajočih olimpijskih igrah zastopali barve svoje države. Tudi Chris Khan se ga je udeležil in si s super runom priboril ekstra dozo energije za nadaljni hype.
Pa izkušnja z druge plati? Uživajte ob prebiranju naslednjih vrstic.
MF: Amerika… popoln svet za masikoga, ki Amerike še ni doživel od blizu. Kako je izgledal ta izlet pri tebi? Stavim, da je bilo vse “popolno” in da je šlo gladko čez že s prevozi – sploh v covid dobi. Si preživel? S kje si letel in kolikokrat si prestopil?
CK: Letel sem iz Barcelone v Amsterdam. Iz tam sem letel v Detroit in iz Detroita v Des Moines. Potoval sem sam. Že to je cel žur. Potovanje med covidom je sranje zaradi vseh teh PCR testov pa masko imet cel cajt med letom na faci. Men osebno je to težko.
MF: In potem verjetno šok za šokom?
CK: Itak. Prvi šok je bil, ko sem v Des Moinesu videl, da je potrebno delat PCR teste vsak drug dan. Že po sami teoriji pri meni to ni bilo izvedljivo, ker sem moral delat test ob 8 zjutri, dan prej pa sem pristal ob peti popoldanski uri. Je že delovalo, da niti ne bom mogel furat kontesta, ampak to smo potem zrihtali. Mini heart attack za štart.
MF: Kaj pa same finance? Za tako pot in takšno izkušnjo rabiš res debelo denarnico…
CK: Stari, to je milijon enih stroškov. Letalska karta 600 eurov, 500 eurov za airbnb nastanitev, PCR test 2x po 100 eurov plus kar zapraviš za hrano in ostale drobnarije.
Pazi še en šok. Ko sem pristal v Detroitu, so me vprašali za vizo. A veš, zdej, ko je covid, ne moreš potovat po Ameriki, če nisi njihov državljan oz. če si letalsko karto dobil s strani ameriškega parlamenta. Torej če si politik oziroma nek vrhunski športnik, ki gre na prestižno tekmovanje. Jaz sem imel lanskoletno vizo, veljavno za dve leti, ko smo šli s slovensko ekipo (Matija Frandolič, Jan Logar, Nik Pušnik in Filip Krebs) v Kalifornijo. Takrat sem potoval z angleškim potnim listom, torej sem imel angleško vizo. Tokrat sem v Des Moines potoval s slovenskim potnim listom. Druge cifre, skratka pizdarija. Mel sem filing, da bo šlo vse v kurac in da me bojo deportirali nazaj v Barcelono. Edina šansa je bila, da plačam 600 dolarjev, da mi te papirje zrihtajo na mestu in če mi jih dajo pravočasno, lahko ujamem zadnji let za Des Moines. In sem naredil to.
MF: Bolnica… In ko prideš v čisto novo deželo, je spet vse novo in noro, ne?
CK: Ja. Sem imel vsaj to srečo, da sem na letališču v Detroitu naletel na portugalske skejterje, s katerimi se poznamo že od prej in smo šli skupej dalje. V Des Moinesu na letališču smo vzeli uber. Smešna izkušnja. Voznica nam je povedala, da mormo probat neko hudo breakfast pizzo s štirimi siri, na njej pa fruit loopsi – če ne veš kaj je to, gre za pisane sladke kosmiče, ki jih ješ za zajtrk z mlekom. Noro.
No, in potem pridem do airbnb apartmaja. Tega imam rentanega skupaj z enim latvijskim skejterjem. Pogledam okno in v njem luknja. Luknja v šipi. Kaj je to… grem googlat in vidim, da sem nastanjen v nekem sketchy neighborhoodu. Takoj mi je blo jasno, da gre za bullet hole, google pa pove, da se streljanja tam dogajajo kar pogosto. Lahko greš v Walmart trgovino in si kupiš puško. Normalna stvar v Ameriki.
MF: Kaj pa sam skateboarding? Urnik je bil natrpan. Koliko časa ste imeli za same treninge?
CK: To je blo res čudno, težko, bedno. Pazi to. Meli smo 45 minut treningov na dan. V enem dnevu en trening, tričetrt ure od ponedeljka do srede, kontest pa v petek. To komaj pripraviš svoj run, kar se je vidlo tudi pri mnogih posameznikih. Zaradi covida so nas ločili na 10-15 skejterjev na en heat. Sam sem padel v prvi heat z random ljudmi brez točk za olimpijado. Aja, pred samim kontestom pa smo meli 10 minut časa za trening.
MF: In potem je še vreme oteževalo…
CK: Jaz res ne vem kaj je ta Des Moines fora, ampak dež je bil vsak faking dan, kar pomeni, da tud uzuni nisi imel kej za počet. Posledično to naredi teden prov boring. V sam contest venue nisi mogel prej ko 1 uro pred practisom.
MF: Kaj pa sam skatepark? Izgleda brutalen.
CK: Park je nor. Res je ogromen in bojda gre za največji skate park v Ameriki. Očitno so ga dobili preko crowdfundinga. Denar naj bi se zbiral 10-20 let, nevem točno. Postavljen je na 8.000 kvadratnih metrih, stal je 3 milijone evrov, za 6 milijonov pa so uredili celo okolico, luči, drevesa, trava.
Je pa Des Moines res malo mesto. Vse, kar najdeš za pofurat, je poskejtstopano, ampak to je za Ameriko kar normalno.
MF: Na velikih kontestih so na sodniških mestih vedno znana imena. Ampak vedno pride do kakšnih težav in nestrinjanj. Ne vem kaj je bilo, ampak zasledil sem par hudih nezadovoljstev…
CK: Judging je zmeri mal weird. Zase se valda ne sekiram, je pa Kelvin Hoefler čist znorel. Tudi Matias Del Olio in Angelo Caro. Ampak tako je. Če nimaš nekega ful pomembnega imena, dobiš nižji score.
MF: Ampak sam kontest je bil pa nor. Level…
CK: Stari, finale je bil next level. Nyjah prvi, Yuto drugi, Aurelien tretji. Aurelienov gap 360 flip to nosegrind, to je neverjetno. 9,72 je dobil oceno za ta trik. Highlight tekmovanja sigurno. Sam sem uspel odfurat na taisti ledge gap to 50-50, kar mi je kar kul glede na to kolko treninga smo imeli. Bejbe ga ubijajo. Leticia Bufoni nima kej več šanse kot to, kar je včeraj osvojila (4. mesto). Tamala Raysaa in Pamela Rosa sta daleč pred ostalimi puncami. Sta pa za Evropo Aurelien in Vincent Milou kar najboljša.
Sem pa sam kar zadovoljen s svojo vožnjo. Na koncu sem uspel dobit več točk kot Mark Suciu in Sean Malto. Je pa v kvalifikacijah odpadel tudi Paul Rodriguez.
MF: Sam sem ful pumpal slovenski folk, da se priklopijo na stream, da bi te spremljali v živo. Pri nas je bila takrat ura 16:00. No, pa zamuda zaradi dežja. In na koncu te nismo videli.
CK: Live stream je bil v pizdi. Prekrival se je moški street open qualification in punce qualification v parku. Pokazali so po 2 človeka, tako da mojega runa ni bilo za videet. No, tako so mi rekli.
MF: Ampak če potegneš črto pod vso to izkušnjo, polno izkušenj dobrih in čudnih…
CK: Pazi to. S Kanadčani smo ga hengali in igrali biljard pa pride en temnopolti model in vpraša, če se bi slikali z njimi. Ful je bil motiviran. Okej, se slikamo. In potem cca 2 uri kasnej en od teh kanadčanov pokaže na svojem telefonu videu kako ta isti tip pred hotelom brutalno pretepa enega tipa. Grozno…
Sem pa bil kasneje z Italijani v hotelu, ga chillam, tam pa Sean Malto in P-Rod vsa pijana z nekima dvema blond bejbama, haha.
MF: Svašta, hehe. In zdej? Plani? Rim?
CK: Ja, Rim je naslednja postojanka. World championship bo tam in bo treba čim boljše furat za čim več točk. Koliko točko bo padlo s tega Dew Toura, bom verjetno izvedel čez kakšen teden.
MF: Zakaj nisi pocukal za rokav Ryana Decenza, da ti da en t-shirt zame?
CK: Stari, nisem ga po semifinalsu več videl. Ni prišel v finale pa je šel verjetno domov že prej. Tako kot Kelvin.
MF: Nej ti bo. In po Rimu? Ljubljana?
CK: Ja, premiera Zmer Isto. Se vidmo!
MF: Tako. Hvala ti za tole, fajn potuj nazaj.
CK: Teb hvala, se vidmo!
POVEZAVE
