PENDREK MAGAZINECHECK-IN: Klemen Bučan
[Portret; foto: Matic Kremžar]
Po še kar dolgem zatišju se vračamo z rubriko Check-In. Ja, to je tista rubrika, kjer o tem in onem povprašamo domače rajderje oziroma sem ter tja iz arhiva povlečemo kakšnega drugega junaka. In tudi tokrat je tako.
Povprečnemu uporabniku skejta mora biti vsaj malo znano ime Klemen Bučan. Tisti mlajši se ga mogoče spomnejo iz kod drugod kot iz skateboarding scene, starejša generacija pa ni šla mimo skate videov Not Sponsored 1 in 2, zloglasnega kranjskega dogodka Razstur ter filma Tu pa tam, ki ga je režiral Mitja Okorn. Klemnovi interesi so od nekdaj bili več kot samo skateboarding, a ko te posli obkrožijo in za furat zmanjka časa, potem veš, da je treba nekaj spremenit. No, pa naj o svoji skejtariji spregovori možakar kar sam. Prijetno prebiranje!
MF: A bi lahko rekli, da si “povratnik” na skate sceni? Vmes si poniknil in delal sto in eno stvar. Kaj te je spet potegnilo tolk notr, da furaš zdej več kot marsikater mulc?
KB: Ne bi rekel, da sem povratnik, ker je dejansko nisem nikoli zapustil. Vedno sem bil vsaj delno vplete v neka dogajanja ali pa sem delal v skate shopu, organiziral oziroma vodil kakšen skate event, šel poskejtat sem pa tja, res pa je, da sem letos, torej v 2017, po res, res dolgem času spet skejtal toliko, da sem čist notr padu, napredoval sem praktično vsak teden, včasih je celo prišlo do tega, da sem sfural kakšen t.i. NBD (sepravi trik, ki ga še nisem nikoli prej odpeljal) in spet popolnoma dojel zakaj sem 20 let nazaj postal skejter in to še vedno sem. Spet mam tisti filing, ko takrat, ko sem bil star 18 let in se mi včasih kar meša, če ne grem vsaj vsak drug dan furat.
Če pa grem še malo nazaj pa malo pobrskam leta nazaj zakaj vmes nisem več toliko skejtal… razlogov je več. “Smrt” Globusa, lokalnega spota je že ena stvar. Takrat je tako rekoč cela moja ekipa nehala furat, praktično naenkrat. Prišli so novi, bistveno mlajši, bolj “pivsko” usmerjeni skejterji, pač druga mentaliteta. Cool fantje, itak, super so, ampak vseeno je dobro imet neke somišljenike svoje generacije, ljudi, s katerimi se ujameš tudi izven skejtarije same, da pade kakšna konstruktivna debata, da ste na isti frekvenci, predvsem pa, da drug drugemu na skejtu dajemo motivacijo in tudi neke vrste konkurenco v stilu “Če si ti to sfural, bom pa še jaz”.
Služba je tudi pripomogla k temu, da sem fural manj. Pet let sem delal na radiu, poleg tega sem že 11 let v stand up komediji, povezujem dogodke, vrtim muziko, vodil se oddaje po televiziji in ko daš vse to skupaj, mi je včasih od dneva ostal samo še čas za večerjo in spat. Nekako tako je izgledalo pri meni do lanskega novega leta, ko se je moja radijska pot končala in takrat sem prišel do spoznanja, da mi takšno delo, ki mi ni prvo v vrsti, enostavno ne sme vzet toliko časa. Moreš imet svoj čas. In potem sem ga kar naenkrat spet mel.
Iz danes na jutri sem bil čez dan med tednom večinoma prost, nastopi, DJ špili in povezovanja dogodkov so bolj ob koncu tedna pa še to ob večerih pa še te posle si bolj kot ne rihtaš sam. In je v samem štartu letošnjega leta (še vedno 2017) prišel dan, ko smo se odločil it skejtat v Trst. In tam se je formirala moja nova “skate ekipa”, če temu lahko tako rečem, ekipa, s katermo smo šli pofurat in prefurat od morja, Grosupelj, Avstrije, Maribora, itd, in kar naenkrat sem bil spet čist notr. Res moram rečt, da mi je to prov manjkalo, fizično in psihično, čas za odklop, čas, ko ne razmišljaš o slubži, denarju, ampak samo to, kako bom odfural naslednji trik. Tako stvar rabi vsak v življenju – sej za nekoga so hribi pa gore, za ene meditacija, zame je še vedno skejt!
[Backside Wallride, Trst; foto: Alex Cvetkov]
MF: Če bi se lahko vrnil nazaj v neko ero skejtanja, kje bi pristal?
KB: To je pa res easy vprašanje – gladko bi šel v devetdeseta, lahko kar nazaj pred Globus, v zlata leta kranjskega street skejtanja, kjer smo imel vse kar za furat rabim še dans – 3, 5, 7 stopnic, različne ledge za granjdat, manual pad, zid za preskakovat, še kakšen mini kicker je bil naraven, tja smo kdaj pa kdaj privlekli tud kakšen drug kos za povozit, imel smo punce, ki so kao skejtale ampak dejansko tam visele, da je scena lepš izgledala, imel smo Creino, za katero se je šlo kakšenga pihnt, predvsem pa smo bli ena velika skate familija, res je bilo top!
Se mi zdi, da smo bili tud mi takrat najbolj true, živel smo za furanje, gledal (meni osebno še danes) najboljše skate videe – Trilogy, Mouse, Thrill of it All, muzika v videih je bila takrat brutalno dobra, 100x boljša kot danes in je nekako tudi narekovala kaj smo takrat dejansko poslušali – v Kranju je bil v glavnem taglaven hip-hop, kar se nam je že na daleč vidlo. Bili smo G-ji, furali baggy hlače, kape, konstantno zjebane čevlje, trgale so se nogavice, ker je bilo vedno treba kej čakat – ali štipendijo ali pa rojstne dneve, da si šel lahko v Boardel kupit nove čevlje za furat.
MF: Kako izgleda tvoj trenutni komplet in kakšne terene preferiraš (street/park/bowl/Rusija,…)
KB: Trenutno furam Zero deck 8,125 širine, Independent podvozja, kolesa Bones STF 52 milimetrov in pa Adidas Busenitz Vulc ADV šuhe, kar zadeva pa terena, pa največ vozim po skejtparkih. Grosuplje, Lucija, Trst. Všeč mi je, ker je mir. Mogoče sem z leti postal mal bolj “nekonflikten” oziroma se mi ne da poslušat teženja ljudi v stilu “Pejte to drugam počet!”. Rad pridem nekam, kjer je vse na kupu, da se v miru nafuram. Seveda preferiram parke, kjer je vse skupaj bolj “street”, se pravi najrajši furam ledge, manual pade, sem pa zadnjič po dolgem časi obiskal ROG in fural mikro in miniramp in mi je bilo mega všeč! Mogoče je pa moja prihodnost tudi mal krivinarsko usmerjena, kaj pa veš, hah.
[Arhivski kickflip iz Rasturja]
MF: Ne morem, da te ne bi povprašal o današnji sceni, sceni nekoč…
KB: Mogoče bom spet mal jamral, ampak žal ni tam scena, kjer bi lahko bila, razlogov je itak veliko. Sam sem 10 let organiziral Razstur, ki je veljal za enega največjih slovenskih sešnov. Že tam so stvari zadnja leta obstoja nihala in kar nisem našel svojega naslednika, nekoga, ki bi mu lahko predal zadevo v roke, ko sem sam postajal vse bolj zaposlen z drugimi stvarmi. Hotel sem stvar predat nekomu mlajšemu, da nekdo doda malo svežine, nove ideje, da moje ideje nadgradi, ampak stvar je postajala vsako leto težja, že težka za samo pomoč dobit, na koncu pa smo bili vedno isti – Uroš Kovač, jaz in par mladcev in ko sem videl, da obisk pada, sem se odločil Razstur upokojiti.
Ko sedaj gledam skate dogodke, vidim, da je bila to verjetno prava poteza. Na dogajanja hodi vse manj ljudi, preveč so vsi, se mi zdi, v svojih krogih, včasih ni bilo tako. Na evente so hodili vsi, tudi na Razstur! Obsešen team, Madness team, štajerci, Trbovlje, cela Gorenjska, iz vseh koncev je folk prihajal z busi, vlaki. Se spomniš koprskih dogajanj, Pendrek contest – norija, cel kup skejterjev je bilo tam, po travi sedeli, furalo se je, pilo, kadilo, debatiralo, prišli so dejansko vsi!
Danes jih pride na organiziran event občutno manj. Mogoče je samo trenutno tako, lahko, da se bo obrnilo, ker v svetu zadeva raste in je v Braziliji bojda zrastla že do te cifre, da se bo kmalu popularnost skejtanja izenačila z nogometom. Če pa to ni noro!
Street League je mega pripomogel k prepoznavnosti, nori parki se gradijo povsod, raaaazen… Ja, razen spet pri nas, ane. Govorim predvsem o Ljubljani, ki je žalostno brez nekega pravega parka, ki bi ga financirala občina. Najboljši park v Ljubljani je gladko tisti, ki bi ga oni radi kar najhitreje porušili, se pravi ROG! Obljube pa vsako leto na novo “copy pejstajo!”
Med drugim je skejtbording postal tudi olimpijski šport, na kar sicer ljudje zelo različno gledajo, zdaj, če mene vprašaš, skejtanje nikoli ni bil in ne bo samo “šport”. Meni osebno je veliko več. Ne more mi olimpijska medalja povedat kdo je najboljši na svetu, mogoče kdo je najbolj v feelingu in je tisti dan pač sfural boljši run od nekoga, ampak nisi zdej ti za 4 leta najboljši skejter. Povprečen človek, ki bo gledal tekmovanje na OI, nikoli ne bo mogel razumet, kaj vse je zadaj. Kaj nekaterim pomeni ta kultura, da ni samo ekstremen trik, ki ga je nekdo pokazal, se pravi rezultat neskončnega podrkavanja in treninga. Niti približno! Gre za druženje, prijateljstvo, spodbujanje, glasba, lepota, pobeg, kreativa, uporništvo, izražanje samega sebe skozi to leseno desko. Ni to tek na 100m z ovirami, stari, to je skateboarding. Jz ne rabim medalje, jz rabim in mam ta filing, ko odfuram trik!
[Kickflip; Foto: Anže Godec]
MF: Zaključiva? Kje je Klemen Bučan leta 2018?
KB: Klemen Bučan bo v letu 2018 tam, kjer je najrajši – na odru, za mikrofonom, za mešalko, verjetno kdaj pa kdaj na TV-ju, predvsem pa veliko na skejtu!
Klemen Bučan na Instagramu:
https://www.instagram.com/klemenbucan/
POVEZAVE
