CHECK-IN: Matej Stöger
Toti Štegi… Tote Ruše… Skejter, skejter in še enkrat skejter. Matej je njegovo ime, njegov skateboarding je zabaven, je kvaliteten, ampak videli pa ga nismo še v obliki videoparta. Verjetno to niti ni faktor, ki bo pokazal, kako dober je lahko skejter – bolj pomembno je to, da človek skejta in se zabava. Če pa imaš še skejtpark praktično postavljen pred domačo hišo, pa je stvar še toliko bolj enostavna in zabavna. Pa naj se majster sam razpiše za našo tedensko rubriko Check-In – tokrat prvič brez naših tekstovnih popravkov – ker govorimo sleng!
“Opisati sam sebe, huh.. po GPS-u štajerc, po srcu primorec. Kako se je umlaut znašel nad o-jem v mojem priimku nimam blage veze, kolikor generacij za sabo približno poznam so bili vsi klasični Rušani. Do prvega skejta sem prišel na božični večer kar nekaj let nazaj. Bila je to miniaturna špar varianta približka skejtu, ki me je navdušila že samo s pogledom nanj, kaj šele z prvimi poizkusi vožnje. Glede na to da v tistem času v širši okolici od moje hiše ni bilo enega skejterja, nisem sploh vedel da zna ta stvar proizvest tud kakšen trik. Po kakšnem letu, dveh vožnje se je vse spremenilo, ko sem za rojstni dan dobil videokaseto Zero movieja Dying to live. Fak- novi svet. Part Jamie Thomasa sem odvrtel po 50x na dan in se čudil vedno znova. In s tem videjem se je začela stvari, ki me spremlja od takrat dalje v vsakem dnevu na tak ali drugačen način. Našel sem še enega skejterja v svojem kraju- največji uspeh možno. Od takrat dalje se je skejtalo popolnoma vsak dan, postavljalo diy objekte in uživalo na uro ziher 140.”
“Zakaj sem brez videoparta? Pa saj ideja je vedno bila, vedno se je želelo kaj posnet, pokazat kak nov trik, ki ti uspe, ampak je na koncu vedno ostalo pri uživanju. Ko se je odpeljala kakšna stvar, ki se je planirala se je namesto kamere raje vzelo hladno pivo in se proslavilo na tak način. Do danes me je ta stvar minila že čisto, ko najdem čas za skejt je zadnja stvar o kateri bi razmišljal ta, da bi se pred kamero drkal s triki, ki jih premorem. Raje si najdem dolgo ravno cesto in ga pusham v nedogled in uživam bolj kot pri čimerkoli.”
“Ruški skatepark, ja. Ena izmed najboljših stvari kar se je zgodila v zadnjem letu. Trud za park je bil že dolgo, ampak smo na koncu vedno obupali. Če tvoja občine premore mogoče 3 občasne skejterje pač težko dosežeš kaj na tem področju. Dobro leto nazaj pa iz ničesar vdari ideja iz strani občine, dobim klic naj najdemo načrte za skatepark in pa kakšne ponudnike. Normalno stopimo takoj v akcijo in čez nekaj časa dobim na dom načrt kako bi naj park izgledal in kdaj ga pridejo postavit. Povrhu vsega pa je izbrana lokacija za postavitev 100 metrov od moje hiše – pornič. Do zdaj se je skatepark razživel v nenormalni meri, visoko nad pričakovanji. Vemo da je zelo pod mejo nekega res kvalitetnega skejtparka, ampak je energija fantastična. Sami pozitivni ljudje, sproščeni sešni, nočni sešni pod reflektorji, čevapi na žaru, pivo v ledu, ne manjka nam popolnoma nič.”
“Aktivnosti pred skejtanjem? Res 1000 in ena stvar. Na športnem področju sem najdlje treniral košarko, drugače sem pa bil vedno bolj aktivnem na glasbenem področju. Preden sem znal govorit sem že sedel za bobni, katere z največjim veseljem igram še danes. Končal sem glasbeno šolo iz saxofona in ga kar nekaj let tudi igral v domačem pihalnem orkestru, a sem te stvari na prehodu v srednjo šolo opustil. Prav tako sem na tem prehodu opustil skejtanje, ker nisem imel enega človeka s katerim bi lahko skejtal, bil sem mogoče enkrat na teden na skejtu popolnoma sam na mizernem ruškem grobem asfaltu, in mi je sčasoma dopizdilo. Na srečo pa sem dobil v srednji šoli sošolca skejterja, s katerim sem spet začel furat. Če nebi prišlo do tega najverjetneje danes nebi stal na skejtu (Blaž Črnič, hvala!).”
“Tekoče leto pa je moje življenje po mojem mnenju na največjem možnem vrhuncu. Skejta se skorajda vsak dan, tudi glasba me še vedno spremlja na polno. Bobni so itak še vedno največja ljubezen, zraven nezdrave obsedenosti z kitaro. Vedno bolj padam v zbiranje gramofonskih plošč, gramofon ne utihne skorajda nikoli, ko sem doma. Delam v trgovini obsession v Mariboru, mislim, da že četrto leto zapored, kar je itak največji zakon – delati kar te veseli v najboljšem možnem okolju, čekirati svežo skejt robo skorajda vsak dan… Če ne delam, skejtam ali pa kaj drugega pa največ časa zapravim na SUP-u, gor pa dol pa gor pa dol pa gor pa dol po dravi. Plani za dalje so še naprej uživat vsak dan na polno, zaključit fax in pa se spravit koliko se bo le dalo v kraje ob morju, ker mi odvisnost od soljene vode vedno bolj ne daje miru. Keep on rockin’ in the free world!”