CHECK-IN: Miro Mikanović

June 18, 2015   //   By: Marko Žumer   //   Domači, Skate, Domače novice, Vsebine, Novice, Intervjuji   //   No Comment

Debelih deset let je minilo, ko je padla ideja za sestavo ekipe. Za sestavo mešane skate ekipe, v kateri bi bili rajderji, ki so dobri, ki kažejo nek potencial in ga hočeš-nočeš zaradi takšnih ali drugačnih razlogov držijo bolj na osebni ravni. Po razlagi slehrnemu posamezniku je bilo jasno, da bomo skupaj produktivni. Svoj prvi video smo poimenovali Collapse in en izmed bande je bil tudi Miro Mikanović, ki mu je bila beseda “ne” takrat prava neznanka. Vedno za akcijo, vedno za smeh, vedno za ekspedicijo in podvige. Je čas, da tudi on, celo dekado kasneje, pove kaj zanimivega o tem, onem, o skejtanju, o vzdevku Pravi Jaro, kolapsajočih časih in sedanjosti – prijetno prebiranje!

“Who am I? Ime mi je Miro in odkar pomnim živim v ljubljanskih Črnučah, kjer kraljuje beseda Jaro. Sami jarani, hehe. Se mi zdi, da se me je prijel v dobi, ko sem dobil internet in imel povsod nickname PraviJaro in evo ga…
Skratka skateboarding in ostali ekstremni športi so me vedno zanimali in ko sem v živo videl neko črnuško grupo skejterjev, se mi je zadeva res zdela top shit. Od sošolca, ki je izi skejtal, sem si sposodil Birdhouse video The End. Jasno sem se navdušil takoj, predvsem ob gledanju Andrewa Reynoldsa in njegovimi flip triki in ko sem za svoj petnajsti rojstni dan dobil takrat petnajst jurjev tolarjev, sem si kupil skejt od tadrugega sošolca. 7,75 je bila širina, kar je danes precej ozko, ampak še vedno vozim te dimenzije – lažje se flipnejo. In potem se je začelo na lokalnem parkirišču frcat in probavat in kmalu je bila formirana ekipca Črnuče skate team, ki je kasneje posnela legendarni skate video, hehe.”

“In to so bila tista balinanja trikov po tleh. Štartal sem v regular poziciji in mi ni blo čist nič čudno. Dila se je vrtela, ampak ko sem se pa vozil, sem se pa vozil v goofy položaju. Ollie na robnike mi je delal težave, v regular se pa praktično sploh peljat nisem znal. In je prišlo do tega, da sem je blo treba naučit ollie na goofy, kar je bil default vožnje. Flip triki v tem stance-u mi je bil itak kvantna fizika in cca pol leta kasneje, ko sem se naučil vozit in stat v obeh položajih, je pa le uspelo stisnit kickflip v regular poziciji – torej ollie je bil goofy, flip triki pa regular, kar je pomenilo, če je bil pred mano objekt za poslajdat ali pogrindat, ga je bilo treba napadet z desno nogo naprej, za flipnit pa z levo. Predstavljej si potem flip trike na slide/grind, ko sem na njih priletel na switch… How fucked up is that? Ja, ja, življenje ni potica, ampak kjer je volja, tam je moč.”

“Leta so minila in prišlo je do Collapse projektov. Kaj naj rečem, čist hudi projekti. Po prvem sem bil pomoje najbolj nahajpan v lajfu, ker je končno uspelo nekaj nečemu podobno, kar se je potem vidlo tudi v drugem delu, kjer sem si pa res dal duška.”

“Ko pa smo začeli delat tretji del, sem pa ratal že kar len – šiht, punca in igranje pokra so mi vzeli vedno več časa, tako da sem potem posledično tud manj fural in na koncu je bilo to razvidno tudi v partu samem, ko ni bilo materiala. In potem sem prišel na idejo, da bi moj del vseeno izgledal malo bolj zanimiv, vmontiral notri še Boby-ja… Fuck da police! Mislim, da je kar dobro izpadlo.
Mi bo pa ta doba itak za vedno ostala v spominu. Cel kup norij, zgodb in predvsem Barcelona. Bi znala bit najbolj smešna zgodba o čist preveliki merdi sredi pločnika 2 metra od vhoda v kebab plac… Hahaha, nekdo je zagazil vanj in skor tud padu gor (it wasn’t me)”

“Zdej, v letu 2015, ko nisem na šihtu, in ko imam čas zase, ga večinoma izkoristim za barvanje pobarvank, sestavljanje lego kock, igro v peskovniku…. Sej ne, chill out, igranje pokra in pa sem ter tja kakšen prost dan odskejtam kakšen sešen v razpadujočem skejtparku v Ljubljani. Čeprov ne furam več tolk kot včasim, bom pa po srcu skejter until I die.”