PENDREK MAGAZINEINTERVJU: Beno Omahen
Portret
Možakar iz kamniških koncev, za katerega smo v preteklosti slišali tu in tam, ki je nase opozoril s sem ter tja kakšno kul sliko, izbranim spotom in predvsem raznolikostjo skejtanja praktično vseh terenov, vse dokler se ni še enkrat več pojavil na organiziranem sešnu in po dolgih šestnajstih letih preskočil ollie Igorja Kraglja, ki je do Benotovega prihoda meril 94 centimetrov. Danes je nova znamka 97 centimetrov čez višinsko lestvico in zaslužene vrstice v obliki krajšega čveka – Beno Omahen. Prijetno prebiranje!
Za tiste, ki te do danes niso uspeli spoznat, jim oziroma nam javi kdo ali kaj je Beno Omahen.
– Torej sem Beno Omahen, potepuški maček, ki se že 19 let preganja po Kamniku. Skejtam od 7. razreda osnovne šole. Takrat predvsem zato, ker je izgledalo zabavno in brez meja, čez čas pa je stvar prešla v obsesijo pa še noben se ni vtikal v to stvar in niti pričakoval ničesar kot je bilo to z glasbeno šolo, različnimi športnimi aktivnostmi, verouk. So bila nasprotja bolj v stilu »zakaj moram ravno to počet, samo denar gre pa konstantno si razbit.«
Čez čas je prišlo pa do skejtanja samo še z vidika tega občutka, ko trik odpelješ, ko si verjetno nikoli nisi mislil, da ga boš in si se ga celo bal probat. Najboljši občutek, ko uspeš.
Backside Wallride, foto: Miha Belcijan
Frontside Wallride, foto: Katarina Rajh
Od kje črpaš energijo oziroma vlečeš motivacijo in navdih za furat? Kakšne terene preferiraš?
– Nevem, če bom tole prav odgovoril, ampak kakor sem že omenil je ta energija, da se zadanem na tem filingu, ki ga dobiš, kko odpelješ nekej zares hudega pa da imaš zraven vsaj enega frenda, ki se potem skupej s tabo dere, haha. Pa sej je kul tudi sam furat, ko padeš v svoj svet – nekako tako, kot pri branju knjige, samo da je tisto pač bolj ekstremno. Sem pa začel na streetu, ker dokler ni bilo Alprem parka v kamniku, ni bilo neke normalno varne krivine za pofurat. Kar je bilo, so bili šraufi, ki so štrleli ven, ampak se imam pa po srcu še vedno za street skejterja, ki obožuje krivine. Rad vozim vse, zdi se mi, da mi gre podpovprečno in da sem res slab v tehničnih trikih in tudi flat trikih. Tega bi se res rad naučil, ampak ko se spravim v to, hitro ratam živčen. Game of SKATE recimo… se spomniš tistega v kulturnem domu Kamnik? Haha… nisem neki baš, ravno tolk, da lahko rečem, da znam kaj več kot ollie in kickflip. Nisem pa fen tekmovanja, ne maram nastopat oziroma karkoli večjega, kar vključuje množice ljudi. Že tole sobotno Obsešen Skate Sešen skakanje mi je bilo kar psihično naporno, če povem po pravici. Furam pa jasno zaradi svojega zadovoljstva in se ne grem silit zato, da bom dobil za to denar, zastojn deck ali karkoli materialnega.
Če bi se lahko vrnil v neko določeno ero skejtanja, kam bi se umestil in katere rajderje svetovnega kova bi izpostavil?
Izpostavim Granta Taylorja, pokojnega Dylana Riederja, Toma Pennyja, Andrew Reynoldsa, Johna Cardiela pa skorej bi pozabil Figgyja. Kar zadeva obdobij je še kar težko rečt, ampak mislim, da bi hotel biti v osemdesetih, ko je bilo polno vert ramp pa skejtanje ni bilo kul širši množici (res mi ni jasno zakaj je zdej tolk bolj »kul«) pa tisto obdobje, ko se je street začel brutalno razvijat, torej nekje v času, ko je na sceno priletel Geoff Rowley, se izstrelil v Ameriko in pokazal, da lahko narediš flipa tudi čez več kot 3 štenge.
Frontside 180, foto: Blaž Turk
Frontside boneless, foto: Blaž Turk
Moreva se dotaknit ollieja. 97 centimetrov, 16 let kasneje… Beseda je spet tvoja.
– Po pravici povedano sem za to izvedel šele v času, ko je bil ta podatek (Igor Kragelj in rekord iz leta 2001) prilepljen na Facebook dogodek. Se pa spomnim, da sem že v Kamniku par let nazaj na nekem sešnu skočil 90 centimetrov pa v Rogu na premieri Deckumenta sem preskakoval paleto, ki meri 92 centimetrov, tako da sem bil nekako prepričan, da bi mi lahko zneslo leteti 94, še posebej takrat, ko sem prebral, da je slovenski rekord samo 2 centimetra višje od višine, ki sem jo preskakoval s frontside 180-jem. Mogoče sem se malo bal konkurence in sem mislil, da se bom na koncu boril s kom do zadnjega centimetra (Tadej Skrbiš).
Vem, da se bo večini, ko bo brala tole, bedno, ampak nekako vem, da bi šel lahko še višje. Sem pa zadovoljen, da sem prišel vsaj do te višine, ker sem dopoldne dejansko razmišljal o tem, da bi šel zaradi slabega počutja iz Ljubljane kar nazaj domov v Kamnik pa me je na srečo punca prepričala, da ostanem. Je pa utrujenost kar izginila, ko je višina padla in sem sešen naprej bolj kot ne samo še opazoval. Tovrstni sešni so super zadeva, ker ni občutka nekih tekmovanj, vsi skejtamo, se družimo, poslušamo muziko, se kadi, pije, skratka zunaj si, na koncu pa imaš mogoče opcijo potegnit še kakšen euro za dober oz. najboljši trik in na koncu se skupej zažura in vsi so veseli.
97 centimetrov; foto: Žiga Dornik
Mogoče kakšni plani za naprej, kakšna pametna beseda? Bi kaj spremenil na domači sceni slovenski, če bi lahko?
– Plan je naredit najboljši betonski parkec, ki se nahaja cca 10 minut od mojega doma, torej za Alpremom (DIY indoor bowl in miniramp), se fokusirat, da sceno z ekipo Š.D. Pločnik a.k.a. Alpremovci še bolj razvijemo in naredimo še več pizdarij za poskejtat, vmes posnet še kakšen videopart ali dva, da ju bom imel za spomin, ko bom star in siv.
V Sloveniji kaj mi je kul? Hm, to, da so začeli določeni skejterji stvari vzemat v svoje roke, da dojame ljudstvo, da se scena ne naredi sama, ampak, da smo mi tisti, ki jo moramo naredit, ni mi pa kul, da smo razdrobljeni po skupincah in da se hejtamo zarad čisto banalnih stvari kot da ne dojamemo, da smo vsi na istem, vsi skejtamo, vsi to počnemo zato, ker imamo skejtanje radi in če bi stopili skupaj in se začeli jebat s tem, da res razvijemo neko konkretno sceno, ne pa samo jokat kako je bedno tist in to in da ni nikjer nič za skejtat in čakat, da kaj pade z neba. Teh pridig je bilo res za slišat od povsod. Reševat je treba te stvari pa reševat mlade, da ne bojo imeli teh problemov tipične slovenske mentalitete skejterja – to je to.
Boneless; foto: Ezav Mrgole
POVEZAVE
