INTERVJU: Christopher Khan

January 28, 2018   //   By: Marko Žumer   //   Vsebine, Domači, Skate, Domače novice, Tuje novice, Novice, Intervjuji   //   No Comment

 [Portret]

Domačo skate sceno spremljam praktično od dneva, ko sem zvedel, da le-ta obstaja in brez slabe vesti lahko rečem, da je Chris Khan najboljši slovenski skejter ever. Verjetno noben ne mara, da se skejterji prislužujemo ocen kdo je dober, boljši, najboljši, kdo fura, kdo hejta, kdo skače in kdo je Slovenc. In Chris je v mojih očeh tisti, ki je izjemno dober v vseh stvareh, ki odlikujejo dobrega in predvsem pravega skejterja 21. stoletja.
Za pogovor sva si vzela debele 3 ure in pol časa, si povedala vse in še več, besede pa so strnjene v tekstovno celoto pred vami, ki je obložena s super videi in še boljšimi akcijskimi fotografijami. Prijetno prebiranje!

MF: Dejva prosim, da razčistiva še enkrat vse to (ne)potrebno – kolko si Slovenec, kolko nisi Slovenec, kolko Anglež, kolko si Španec. Sej veš, Khan, kao, “slovenski” skejter pa ime ti je Chris oziroma Christopher.
CK: Okej. Španec nisem nič, samo tukej živim od svojega šestega leta. Do selitve sem živel v Ljubljani, na Poljanah. Rojen sem bil v Celju leta 1996, po slovenski materi se me drži priimek Hrustel, ima pa tudi moj fotr mamo slovenko, tako da sem dejansko na tričetrt Slovenec. Njegov fotr je pa iz Londona. Sta se pa očitno starša odločila, da bosta dala vsem otrokom angleška imena. Imam še dva brata, starejši je Alexander, mlajši Henry, vsi v družini pa komuniciramo med sabo angleško. Me pa babica, ki živi v Žalcu, kliče Kristofer, torej s K-jem spredi. Imam angleško in slovensko državljanstvo, španskega nimam, živim pa v mestu Gava, par kilometrov stran od Barcelone.

MF: Kako si prišel pa do skateboardinga? Oziroma te vprašam drugače. Kako si se povezal s slovenskimi skejterji? Do skejtanja si sigurno fural neke rolerje.
CK: Mel sem rolerje, res, je pa prjatu kupil skejt pa sem ga tud sam mogel hitro met. Prvi je bil iz supermarketa, drugi je bil pa Nomad, od Raula Navarra pro model. Pojma nisem imel kaj je to in kdo je to. Leta 2008 sem že mal fural in takrat sem šel na obisk v Slovenijo in bil prav šokiran, ko sem videl, da se tudi pri vas skejta. In potem sem šel brskat po internetu “Slovenija skateboarding” in sem najprej našel tebe, stari. Fogy je bil prva stvar, ki sem jo našel in sicer video, v katerem furaš tudi v Barceloni, potem pa sem našel še Urbana Petranoviča. Nič mi ni blo jasno, ko sem videl, da je to dejansko slovenski skateboarding in da so triki posneti tudi tukej.
Smo pa bili na obisku družine v Žalcu in sem od sestriče zvedel, da tudi tu obstaja neka scena, nek park.

 
[NoBenger Video part]

MF: A si bil razočaran nad videnim?
CK: Ravno obratno, nahajpan sem bil nad tem, da se dejansko fura. Sem bil pa bolj zadržan, tih in bolj zase in nisem še nikogar poznal pa tudi slovenščina mi je delala kar nekej problemov. Dvomim, da smo si izmenjali kaj besed. Dejansko so bili prvi skejterji, s katerimi sem vzpostavil stike, mlajši skejterji v Ljubljani in sicer kakšno leto kasneje, ko sem prišel naslednjič v Slovenijo.

MF: Kaj te je pa peljalo v Ljubljano glede na to, da imaš žlahto v Žalcu?
CK: Mama je imela neke opravke v Ljubljani in mi je bilo logično, da če se skejta v Žalcu, se mora v glavnm mestu tudi. Pa sem šel z njo. Internet mi je dal podatke o trgovini Obsession, v shopu na Trubarjevi pa mi je en od ljudi narisal pot do Cankarja. Še isti dan sva šla tja in tam je blo polno skejterjev. Stari, men je blo tako scary furat. Sem fural bolj zase, mama je od daleč gledala, kmalu pa smo se spoznali s Primožem Pintaričem, Luko Demšarjem, Benom Novakom, Jakobom Vilharjem, Andražom Lebenom in Julijanom Ivancem. To so bila ravno ta leta, ko sem zaključil s šolo in sem prišel za nekaj časa živet v Slovenijo. Starša imata na Poljanah špansko restavracijo, kjer sem delal dopoldne kot natakar, popoldne (to je bilo pozimi) pa sva s Pintaričem hodila skoraj vsak dan furat v Urban Roof. Če je bilo vreme, sva furala zunaj, ampak sva pa res furala vsak dan. Ful smo snemali. Sem imel neko manjšo kamero in smo res hajpali en drugega. Se pa spomnim tudi momenta, ko sem skejtal s Timom Turšičem in mi je omenil, da gre na en street rail z enimi ljudmi in naj grem zraven. To sta bila Timotej Lampe Ignjić in Kristijan Stramič. Nisem vedel ne kam grem, ne s kom grem, bil je pa rail v Črnučah. Ko smo prišli tja, sem praktično brez ogrevanja odfural frontside 50-50. Res hitro se je zgodilo. Sem kar upal, da bo trik pristal v Obsešnovem videu Neverendingstory. Ko sem ga gledal in videl, da ga ni v friends partu, sem bil kar mal žalosten, ker sem ga zares pričakoval. Tudi danes, skorej 5 let od izida tega videa, bi mi blo še vedno noro imet trik v takem videu, ker je res hud in hudo narjen. Še danes.

 [Frontside 50-50 grind]

MF: Greva še malo v zgodovino. Kaj si še uspel iz slovenskega arhiva potegnit ven po tem, ko si ugotovil, da se v Sloveniji skejta in ko si že našel svojo klapo?
CK: Ti si imel kar veliko posnetkov takrat na svojem YouTube kanalu, tako da sem kar tisto največkrat gledal, torej tebe in Urbyja. To ni hec sem prvič gledal verjetno potem, ko sem spoznal Timija, ko sem pa prvič videl Deana Gostimirovića in Igorja Kraglja v Damage, mi pa res ni bilo nič jasno. Sem si prav rekel “Kaj pa zdej?”.

MF: So te kakšni spoti videni v domačih videih navdušili tako, da si jih šel v živo pogledat in probat kakšen trik?
CK: U, ja. Takrat sem najrajši skejtal štenge in me je 14ka na Medicinski fakulteti najbolj nahajpala. Sva šla s Pintaričem tja in si rekla, da bova oba sfurala. Jaz sem ollie hitro nabil, on ga je pa bojda odpeljal naslednjič – s čelado!
Bi pa šel nazaj na ta spot, skakat po ledgih. Sem na spodnji ledge čez 11 šteng sfural backside 50-50 pa me je ful zatikalo, sem kar nekaj poizkusov rabil, da sem ga zmazal. Še bi kej…

MF: Marsikoga bo zanimalo kako si prišel do prvega sponzorstva?
CK: Prvi sponzor je bla neka lokalna skate trgovina. Kot mulc sem velik gledal videe Ryana Shecklerja in sem si tud sam posnel Sponsor-me tape. Dolgo je že tega, se niti ne spomnem bonitet, ki so mi jih nudili. Za desko sem dajal takrat 25 eurov, bile so pa Jart z grafiko oziroma logotipom shopa. Vmes so bili še neki čudni sponzorji, ki niso niti omembe vredni pa tudi neke pomoči z njihove strani ni bilo. Dejansko sem ne dolgo nazaj dobil prvega sponzorja, da se mu lahko tako sploh reče. Vozim za dva španskega distributerja, ki imata pod okriljem New Balance Numeric šuhe in drugi NHS robo, ki fura Creature Skateboards, Independent Trucks in ležaje.

[Skate Agora Check]

MF: Torej si prišel do točke, ko se sponzorji že kar mal potegujejo zate.
CK: Recimo. Ravno te dni sem dobil neko novo ponudbo, ki mi je zanimiva. Nevem še… Mogoče. Sem pa kar velik pošiljal naokrog svoje videe in trike. Španija, kot sam veš, je bolj technical. Ledgi, linije, manuali so bolj spoštovani kot večji raili. Enostavno niso hoteli sponzorji videt in gledat rail skejtanja. Očitno so se tudi stvari malo obrnile meni v prid, ko sem pristal na naslovnici revije Dogway Media.

MF: To hočem! Kako je prišlo do tega? Se motim al gre res za backside 50-50 grind na štango čez 22 šteng?!
CK: Ja, backside. 23 jih je. Po odfuranem triku sem šel včeri po dolgem času spet tja. Noro. Želja je bla dlje. Nekje vmes sem spoznal Gerarda Riero, verjetno enega najbolj znanih skate fotografov tukej.
Damia Tesorero je še en tistih, ki sem ga spoznal v tistih časih. On mi je res ful pomagal in to zaradi tebe, stari.

MF: Mene?
CK: Ja! On je s teamom prišel v Ljubljano. Ti naj bi jim bil v pomoč pri iskanju spotov pa si bil takrat odsoten in si mene povezal z njimi. Prebivalci Španije, skejterji, se spoznavamo v Ljubljani, haha. Skratka njemu sem pokazal svoj frontside feeble grind čez 12 stopnic in potem mi je takoj pomagal v obliki sponzorstva z Bodo shopom, kjer so po njegovem zaprtju odprli Roots shop. In ta lastnik ima čez NHS distribucijo tukaj, ki me sedaj zalaga. Damia mi je pomagal tudi pri tem, da me je Dogway Media vzel poleti na t.i. Masterweek, ki ga organizirajo vsako poletje in na 1 tedenski tour vzamejo cca 9 nesponzoriranih rajderjev mlajših od 21 let. In za ta natečaj rabiš neke svoje posnetke, sam pa sem jim poslal 100% park footage pa je odgovornim Damia povedal, da imam še neobjavljen street material in da naj mi dajo to šanso. Bilo je res noro, nekega pravega sponorstva tudi takrat še ni bilo, so se pa povezave z ljudmi vzpostavile in tako tudi s fotografom Gerardom, s katerim sva šla kar takoj na ta handrail čez 23 stopnic. Razbijal sem se ko kreten, 100x sem si vmes premislil, 3 ure in pol smo bili tam, 2x sem si zvil en gleženj, 1x drugega. “Pa sej je samo ollie” sem si rekel, niso flipi, da bi gležnji trpeli. In potem se je zgodilo, da ko sem ga grindal do konca, sem ga taisti poizkus tudi odpeljal. Gre pa za isti rail, kjer je Jart pro Adrian Bulard odfural feeble grind. Skratka slika je uspela, na platnici zadaj je slika padca, na naslovnici spredaj pa odpeljan 50-50.

 [Dogway naslovnica]

MF: Noro! In si svoj nivo spet dvignil in lastne apetite tudi.
CK: Ja, z istim fotografom sem šel kasneje pogledat nek handrail čez 16 stopnic, ki se lahko enači z normalno štango čez 20 stopnic pa sem si z željenim trikom skorej koleno zlomil. Sascha Daley, pro za Element, je prišel na ta rail, odfural “samo” boardslide in šel domov. Do danes je od tega padca minilo že 6 tednov pa sem šele zdej začel malo boljš skejtat. Še vedno ga čutim, ampak sej bo. Sem pa kar vesel, da sem jo tako odnesel. Malo bolj bi se nazaj nagnil, pa bi šlo res lahko vse v kurac.

MF: Torej imaš na lagerju kar nekaj trikov v video obliki. Pa dejansko snemaš za kakšen projekt al kakor pač pride?
CK: Dogway Media ima letos 20 let in bojo izdali full-length video. Bojda bo to že zelo kmalu in so od mene odkupili ta trik. Lahko bi ga porabil kje drugje, ampak je nekako logično glede na to, da je že bil na naslovnici njihove revije. So pa me vprašali, če imam še kaj materiala v HD tehnologiji, ki bi ga lahko odkupili pa sem rekel, da imam, ampak da bom prispeval vse za prihajajoči Obsešen video, ki je trenutno kar moj glavni fokus kar zadeva snemanja.
Mi je pa mal žal za odfuran hurricane čez 12 šteng, ki je že bil objavljen. Tisto je teklo za nek natečaj, tudi tam sem se kar matral, da sem ga odpeljal. Na koncu sem bil drugi pa čeprav je cel kup skejterjev reklo, da bi mogel ta trik zmagat, če ne že zaradi same izvedbe pa zaradi tega, ker je na spotu vse narobe – flet drsi, rail je postavljen pod kotom glede na stopnice, na vrhu je bil na začetku še avto, ko smo začeli filmat, pod štango je smetnjak,… ampak sem ga sfural, to je tisto, kar šteje.

MF: Produktiven si, furaš street, furaš tekmovanja, furaš natečaje, en od bolj odmevnih je bil pa Etniesov, ko so skolaborirali Marana čevelj z Michelin gumami.
CK: Ja, tisto je bilo ful dobro. Naredil se je res hud video. Na koncu sem bil (spet) drugi, ampak tam so glasovanja tekla preko “lajkov”, kjer pa itak nikoli ne zmaga tisti, ki bi mogel, hehe. Ampak okej, nisem zmagal in je eno peljalo k drugem, saj sem kmalu potem dobil ponudbo s strani New Balance Numeric, od morebitne zmage v natečaju pa bi dobil 12 parov šuhov in čao.

 
 [Etnies Marana Wear Test]

MF: Sva šla mimo nečesa. Kaj delaš za preživetje glede na to, da ti sponzorji nudijo zgolj material, ki ga rabiš za furat?
CK: Imam certifikat TEFL, kjer kratica pomeni Teacher of English as a Foreign Language. S tem certifikatom v Angliji ne morem poučevat, povsod drugod pa. Torej učim v španskih podjetjih, ki potrebujejo pomoč pri sami komunikaciji v angleščini. Učim ljudi, ki to res rabijo za job. Ni mi, da bi poučeval otroke, ko jih boli kurac. Trenutno delam v podjetju Yamaha in spet smo pri Sloveniji, saj sodelujejo s podjetjem Akrapović. Res bomba. Imam privatne učne ure s šefom Yamahe, dejansko drug drugega učimo – oni mi dajejo podatke o biznisu, jaz njim pomagam z angleškim jezikom. Delam pa res malo, ker sem dobro plačan – cca 7 ur na teden, s tem lahko preživim mesec in imam potem veliko časa za skejtat. Imam pa nek cilj, da si najdem še kakšen dodaten job oz. zaslužek, ki bi bil povezan s skejtanjem, mogoče s skate šolo, dizajniranjem parkov in kej podobnega.

MF: Gava, kjer živiš, ima skoraj 7x manj ljudi kot Ljubljana. Z izgradnjo enega kurčevega parka imamo same težave, medtem, ko imaš ti slabih 5 minut hoda do novega betonskega parka, za nastanek katerega si tudi sam delno odgovoren.
CK: Ja, res noro to z Ljubljano. Sej tudi tukej vedno prihaja do napak. Sam vem za cel kup skateparkov, ki so slabi, imajo napačne dimenzije pa se ne bom zlagal, če rečem, da jih imam v radiju pol ure vožnje z avtom cca 50. Sam bi vam ful rad pomagal, da se v Ljubljani končno nekej nardi za skateboarding, saj sodelujem z enim podjetjem, ki me pokličejo, ko se jim zdi, da potrebujejo neko strokovno pomoč s strani skejterja. Park, ki smo ga dobili tukaj, je bil v štartu ful pomankljiv. Gradil ga je nek tip, naloadan z dnarjem, ki je kupil ime California Skateparks Europe, vložil v park 35.000 eurov pa ni mel ful pojma o skejtariji sami. V že tako premali budget so vložili še manj truda in zrisali premalo objektov. Hodil sem na sestanke, prepričeval ljudi v to, da rabi drugi del parka tudi objekte ali je pač dovolj, da si zalet za na objekt jemlješ iz trave. Postavili so nam ultimat – ali boste dobili kar smo mi zrisali ali pa pač ne boste imeli ničesar. Da ne omenjam dimenzij, kjer je bilo vse narobe. Skratka park smo dogradili s podjetjem, s katerim sodelujem, poslušali so nas, lokalne skejterje, mestna občina nam je namenila 35.000 eurov za nadgradnjo parka in zdej je park za tisto površino čist kul – za vsega skupaj 70.000 eurov. Bi se pa res rad povezal s slovensko situacijo, načrtovalci in ljudmi, ki gradijo oziroma bojo gradili tisto, kar vam je mestna občina že večkrat obljubila.

MF: In potem imaš 10x manjšo populacijo od Ljubljane v Novi Gorici s tapravim parkom in najbolj pomembnim skate dogodkom vsako leto.
CK: Stari, Flowgrind contest je pa res najboljša stvar. V štartu mi je bila najbolj nora stvar sploh, združeni rajderji iz cele Slovenije, ampak lani pa tudi med gledalci nisem našel nobenega tistega, s katerimi smo skupaj skejtal v začetku, kaj šele na coursu. Kontest smo od Slovencev furali samo Timi, Luka Božič in jaz. Je pa vsakič bolj obiskan s strani tujih rajderjev in to je tisto, kar mi je zdej najboljše. Park mi je že po samem hud, na konteste nikamor ne hodim zmagovat in niti v glavi nimam tega, da bi lahko zmagal pa čeprav vozim še kar konsistentno, ampak zato, ker se že v osnovi ful rad vračam v Slovenijo, se družimo, veliko furamo in vsakič se zaradi udeležbe hudih rajderjev naučim kakšen nov trik in probam kaj, ko drugače verjetno ne bi. Res, komaj čakam, na letošnji, že peti Flowgrind contest pa čeprov je blo lani, vsaj zame, ful nekih grenkih momentov. Ravno dans sem gledal za letalsko karto za v Slovenijo ob bolj toplih dnevih, da se gre furat in še kakšen trik posnet za video.

[Melon grab transfer, Nova Gorica]

CK: Se veseliš olimpijade? Kako bi se odzval, če bi te povabili v reprezentanco? Norvežani svojo že imajo, Francozi pa so svojo tud javno objavili par dni nazaj.
CK: Haha, sej nevem kaj bi si mislil. So plusi, sigurno in so tudi minusi. Imaš selekcijo skejterjev, eni furajo parke, drugi striktno samo street, prihaja do hejtanja kdo kaj fura. Res narobe, da eni tako nasprotujejo temu, drugi drugemu. Skratka olimpijada bi znala prinest še več skejtanja, več skejtparkov, kot skejter se boš lažje prodal in s skejtanjem boš dejansko lahko lažje kaj zaslužil. Kot slabost bi pa lahko prišlo do še večje prepovedi street skateboardinga. To bi bilo res bedno, ker ga ni čez filing, ko sfuraš nek trik na streetu. Tega občutka ti noben park ne da. Sam rad furam oboje, street in park, da pa sem prišel do te točke, sem pa sigurno prišel s tem, da sem preskejtal res veliko parkov.
Je pa do olimpijade še kar dolga in če bi lahko fural in dobil to priložnost, bi fural z veseljem in bi fural najrajši za Slovenijo – španskega državljanstva tako ali tako nimam, z Anglijo pa nimam praktično nič. Imam pa kot španski skejter neke točke iz kontestov, ki štejejo za olimpijado. Bil sem celo prvi po pikah kar zadeva kvalificiranja pa sem zaradi poškodbe kolena zdej padel na peto mesto. Opcije so, kaj dejansko pa bo, pa sploh noben še ne ve. Govora je celo o samo štirih rajderjih na kontinent. Bomo videli, vsekakor bo zanimivo.

MF: Do takrat je treba še part ven vržt, ne?
CK: Stari, če mene vprašaš, bi z največjim veseljem posnel cel part v Ljubljani. Ljubljana ima vse! Ne rečem, da ni fajn it še kam drugam dobit kakšen trik. Sam bi sigurno bil več v Ljubljani, če bi blo vreme bolj ugodno. Zato tudi folk hodi tako pogosto v Barcelono. Spoti so povsod in ko bo prišla ekipa sem snemat, bomo šli sigurno tudi na lokacije, ki so bile manjkrat videne. Komi čakam, da se spet mal podružim s Slovenci.

[Broken Wrist video  part]

MF: Dobr sva se zdejle družila čez kompjuter debele 3 ure in pol in ti rečem hvala, da si si vzel tolk časa in še hvala za trik za prihajajoči natečaj “Desetka”, ki ga štartamo z začetkom februarja, torej čez dan ali dva.
CK: Z veseljem! Tebi hvala stari za vse in da delaš vse to za slovenski skateboarding. Ko pa štartaš natečaj, pa povej, da ga pošeram po svojih najboljših močeh.

MF: Gracias! Javi, ko prideš v Slovenijo, gremo stisnit trik, dva, vsekakor pa se družimo tudi v Novi Gorici!
CK: Bom, valda. Se vidmo!

[Red Bull Skate Arcade]

Spremljaj Chrisa na Instagramu:
https://www.instagram.com/chriskhan_/