Pendrek – Skateboarding Magazine INTERVJU: Jakob Kobal - Pendrek

Home // Vsebine // Intervjuji // Domači // INTERVJU: Jakob Kobal

INTERVJU: Jakob Kobal

January 20, 2020 // By: Marko Žumer // Domači, Skate, Domače novice, Vsebine, Novice, Intervjuji // No Comment

“Glasba in skateboarding gresta skupaj ko ata na mamo. Verjetno ta formula ne drži za čisto vsakega posameznika, a stereotip je že takšen in prav takšna je tudi receptura za gledljiv skate video. Sam zase lahko potrdim, da sta ti dve zadevi kar eni najbolj pomembnih stvari v mojem življenju, vem pa, da nekomu pomenita še več. In temu fantu je ime Jakob Kobal. Skejter in glasbenik. Ob prvem srečanju me je šokiral s 360 pop shove-itom iz kickerja čez stol (ki ga boš videl po prebranem prvem vprašanju oz. odgovoru), torej trik, s katerim ima problem marsikdo, ki tole prebira, šokiral pa me je tudi s kvaliteto svoje kantavtorske glasbe. V pozitivnem smislu, seveda! Pa da ne izgubim preveč besed že v uvodu, je čas, da se tipo predstavi preko našega medija vam, nam in vsem, ki ste se vsaj malo, če že ne veliko, našli v zgornjih trditvah. Prijetno branje!”

MF: Plis predstavi se nam na kratko kot skejter. Dobiš par vrstic pa v njih stlači svoj maksimum.
JK: Jo! Sem Jakob Kobal, originalno iz Idrije, nadaljeval skejtanje v Novi Gorici, tam začel tudi glasbeno pot, nekaj časa obalčan, na frišno pa Ljubljančan. Skatepark v Idriji je bil leta 2001 definitivno glaven razlog zakaj skejt, bil je namreč tudi lociran ravno nasproti moje hiše, tako da sem bil vsak dan deležen predstav skejterjev. Takrat sem tudi začel skejtat, pri 7ih letih, ampak ne dolgo vztrajal, saj so razmere pozimi v Idriji zelo neugodne. Celo osnovno šolo sem tako prebil na treningih košarke do 9. Razreda, ko sem nazaj sestavil skejt in začel uživati v “športu” – bil sam svoj trener. Prvi deck je bil Flip, klasičen logo.

MF: Zdej pa se lahko predstaviš še kot glasbenik. Marsikdo od bralcev ne ve kakšni nori zadetki se pojavijo na google.com, ko vpišeš tvoje ime…
JK: Haha, po pravici še sam nevem kakšni zadetki se pojavijo ko vpišeš moje ime, verjamem pa, da je več zadetkov moje glasbe kot skate materijala. Z glasbo sem se začel ukvarjati v 7. razredu OŠ. Takrat smo s sošolci ustvarili skupino Šundr. Kot se za Idrijo spodobi, smo nažigali punk in konec osnovne šole že izdali svoj prvi album. Skladbe so bile večinoma o naših učiteljih in sošolcih, ki jih nismo marali. Ko pa sem za 17. rojstni dan dobil akustično kitaro in imel že malo drugačno mentaliteto, se je tako kot moj glasbeni okus tudi ustvarjanje glasbe zelo spremenilo. Če boste poguglali, boste videli, da je glasba daleč stran od punk zvrsti. Ustvarjanje glasbe je tako kot skejt – vsak nov element, ki ga začneš gradit na kitari, ga moraš vežbat, da ti pride v kri, da ga začutiš in ga clean odigraš. Sem pa od vedno rad ustvarjal in ustvarjanje nekaj svojega na kitari pa do tega, da lahko temu dodaš še neko tematiko in poskusiš ubesedit svoje občutke glede specifičnega trenutka, je meni velik užitek.

MF: Pa če te povprašam po 3 idolih oziroma vplivih iz skateboardinga in glasbe, s čim nas boš presenetil?
JK: Hmm.. definitvno je na prvem mestu Dylan Rieder. Stil, triki, spid in pop. To je zame to. Za njim bi jih lahko naštel še ogromno, ampak skejteri kot so Leo Romero, Austyn Gillette, Spanky, Supreme boysi, ampak poznate mogoče Matta Costa? Bil je pro skejter, a si je zlomil obe nogi in med tem, ko je okreval, ni imel drugega za delat kot igrat kitaro. Sedaj razprodaja dvorane po vsej Ameriki. Fina muzika, ček it aut!

MF: Deluješ ful skuliran in priden pa si mi enkrat razkril, da ti je bila šola na zadnjem mestu. Do kam si prilezel in kaj je tvoj trenutni job?
JK: Šola je nazadovala in se postavila na zadnje mesto in sicer v 4. letniku, ko so v Novi Gorici odprli skejpark. Takrat sem imel tudi že napisanega ogromno materijala za svojo prvo ploščo “Cloudless” katera je izšla lani februarja. Starši so bili zelo razočarani nad mano zaradi šole, so se pa njihovi občutki hitro spremenili, ko so na radiu Val 202 slišali moje pesmi. In to ne le enkrat, mama me je vsako jutro zbujala z mojimi pesmimi, ko je štuk nižje nažigala radio ob 7ih zjutraj. Tisto leto sem prilezel do tega, da je bila skladba Cloudless Skies druga najbolj predvajana glasba na najboljšem slovenskem radiu, kar je meni še vedno eden največjih dosežkov v mojem življenju tik poleg best trick kontesta v Novi Gorici, ko sem čez 4 metrov dolg ledge sfurau lip-slide to blunt in zmagal prvi in edini kontest v življenju s trikom, ki sem ga takrat sfurau prvič in edinokrat – (hey the ledge was calling for it).
Da se vrnem malenkost nazaj. Dosežek na Valu 202 je bila velika motivacija za naprej tako zame kot za mojega producenta, Petra Penka, s katerim sva kasneje posnela prej naveden album. Če si ga kdo želi, me lahko kontaktira prek družbenih omrežij ali pa pride v Obsession na Trubarjevo, kjer trenutno delam.

MF: Si en redkih na naših tleh, ki ima izpiljen frontside noseblunt na ledgu. Imaš kakšen nasvet kako do uspeha?
JK: Pri nosebluntu je najbolj pomemben spid, da lažje zdrsneš. Drugače pa ga moraš samo fajn popnit, obrnit za četrt pa prtisnit na nose. To je pa to. Ko si na koncu ledga, ga samo ven potegneš. Ne bom pa nikoli pozabil trenutka, ko sem ga prvič sfurau… Bilo je na tripu, ko smo šli s klapo iz Gorice, z Lučotom in Gundeton, furat v Prago na Stalinovo plazo.

MF: A lahko glasbenik v Sloveniji dobro živi samo od glasbe? Kaj pa Sazas kej?
JK: Če lahko dobro živi, nevem, odvisno kaj komu pomeni dobro živeti. Skromno živeti od glasbe se definitivno da. Za kaj več moraš imeti na svoji strani dosti materiala, dobre kolege v bendu, dobro ekipo, ki verjame v to, kar počneš in te puša. Na žalost je težko biti sam svoj meneđer. Edini način trženja iz glasbe so koncerti, na katerih prodajaš svoje CD-je, kar je vedno plus imeti s sabo.
Sazas je pa en poletni Božiček, ki ti nameni nekaj od tega, kar si si zaslužil, če si bil priden na radijih, nekaj pa nameni sebi, da ga jeleni lahko popeljejo na kakšne Havaje.