PENDREK MAGAZINEINTERVJU: Robert Vilhar in Jakob Vilhar
[Kakršen oče, takšen sin]
Mnogo nas je skejterjev. In kakšen je stereotip skejterja? Smo takšni in smo drugačni. Imamo kratke lase, dolge lase, ozke hlače, široke hlače, smo strgani in umazani in smo urejeni. Smo mladi in smo stari. Nas še vedno zanimajo stereotipi? Naj nas ne in naj vam da intervju dveh skejterjev, ki sta družinska člana in nista ne sestre in ne brata, temveč sta oče in sin, neustavljiva skejterja stanujoča v Ljubljani, navdih, da tudi sami zbežite iz svoje zarjavele kletke polne predsodkov. Jakob in predvsem Robert Vilhar, kapo dol! Pa prijetno branje!
– Marko “Fogy” Žumer
MF: Kako daleč greva lahko, da prideva do samih začetkov, prvega skejta?
RV: Grem v leto 1977, takrat sem dobil svoj prvi skejt. Odraščal sem v izredno športni družini, prevladovalo je smučanje. Za tekmovanja si potreboval novo opremo in se je zgodilo, da sem v eni izmed trgovin, kamor smo skočili po neke malenkosti, zagledal štiri, pet skejtov… V momentu sem pozabil na smučanje. Skejt, iz dur-aluminija, je stal 70.000 lir in od takrat… še vedno.
[Leto 1977]
MF: Pa si kot športnik treniral še kakšen drug šport in imel skejt kot dodatni rekvizit oziroma prevozno sredstvo?
RV: Treniral sem gimnastiko, kajak na divjih vodah, na treninge v telovadnico in v Solkan so se drugi vozili s kolesi, jaz pa s skejtom… edini… po glavni cesti. Leta 77 imeti skejt pri nas je bilo nekako tako, kot če bi šel danes s helikopterjem v službo. Spomini so odlični. Trikov, jasno, ni bilo, zapeljal sem se dol s pločnika, tekmoval z atleti na 400m kdo bo hitrejši, razbil prvo šipo, etc, skratka skejt je bil vedno prisoten.
MF: Kako pa je bil skejt prisoten ob rojstvu (in odraščanju) otrok?
RV: Leta 1994 se nama je z ženo Katarino rodila hčerka Žana in smo se sprehajali – žena z vozičkom, jaz s skejtom, pet let kasneje, torej 1999, pa se je rodil še Jakob. In ker sem imel skejt vedno pri sebi, ni trajalo dosti, da je sam povedal, da hoče skejt. Ni bilo druge kot gas v Hervis, odkoder se je s trgovine odpeljal ven – pri treh letih in od tam se je samo še stopnjevalo in nadaljevalo do tega, da smo doma polni skejtov.
[Skate, skate, skate!]
MF: In od tam dalje…
RV: Vse je šlo naprej, vnašanje skejtbordinga v način življenja, skate revije so bile aktualne za nas, videi, youtube klipi in kmalu smo prijadrali do leta 2010, ko se je za Pop TV-jem v Ljubljani odprl skatepark. Od otvoritve dalje… ma praktično vsak dan. Je do danes potreboval nadzor, meni pa je tudi pasalo, da sva se in da se še vedno druživa in furava po razničnih lokacijah/parkih kot so Rog, Urban Roof, Pop TV, Dunaj, vsi možni bližnji parki v Avstriji, zdej pa so tukaj že tista leta, ko gre naokrog lahko tudi s klapo.
MF: Na polno si oziroma sta povezana z Urban Roof parkom. Od dneva ena?
RV: Od dneva ena. Urban Roof ni samo poligon, je tudi vzgojni objekt. Tukej smo pa res preživeli mnogo časa in s tem tekmovalnim duhom so se stvari obračale in nagibale v smer in želji po še – furat, učit nove trike, napredovat. Po napisani domači nalogi za šolo, ki Jakobu ni nikoli povzročala težav, je bila letna karta vedno zagotovljena. Sam sem bil v začetku tudi malo pokroviteljski – razdelili smo si delo, sesali, kupovali čistila, toaletni papir, pokosit travo, se učili med seboj spoštovat, ne divjat, nosit čelade, skratka doseči cilj delovat koristno, korektno, pravilno. Res smo preživeli tam ure in ure tako med samim treningom, druženjem in urejanjem prostora kot tudi na tekmovanjih, katerega nismo izpustili niti enega samega, kjer je Jakob že od štarta dosegal odlične rezultate.
[Dvojni ollie; foto: Miha Drnovšek]
MF: 2 besedi – Nova Gorica.
RV: Odkar stoji tam betonski park, smo tam čisto vsako soboto. Imamo tudi to srečo, da tam živi naša družina, ki nam omogoči, da lahko prespimo tam in furamo tudi v nedeljo. Katarina, torej žena, je v super odnosih s svojimi starši, so navezani drug na drugega in je to še dodaten plus, da gremo v Gorico vsi skupaj – se poskejta, druži, povezuje. Frendov imam tam nešteto, mladih, starih, vrstnikov, park je ena sama pika na i, pa še šiht imam (tudi) tam.
MF: V službi si gospod, ne? Kako sodelavci in poslovni partnerji gledajo na dejstvo, da si skejter?
RV: Do pete ure popoldne sem na šihtu v srajci, kravati, obleki, popoldne pa trikrat, če ne celo štirikrat tedensko obujem skate superge in stopim na dilo. Smo pa na delu zbrani sami adrenalinci – base jumper, kajterji, plezalci, tako da sam kot skejter nisem nič posebnega, mogoče sem pa malo poseben za poslovne partnerje, ki me vabijo na golf, razne piknike, ki pa dostikrat dobijo odgovor »Sori, v soboto grem jaz skejtat«
[Backside 50-50]
MF: Kje pa si se šolal in kje delaš?
RV: Diplomiral sem na Univerzi v Mariboru in sicer na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. 23 let sem bil zaposlen v Leku, zdaj pa sem delam kot skrbnik ključnih strank in koordinator za zemeljski plin na Gen-I. Sedež prodaje imamo v Novi Gorici, tako da sem že samo zaradi tega 2-3x tedensko tam. Ko me je direktor vprašal, če bi bilo možno, da se parkrat tedensko javim tam, so se mi oči kar zasvetile. Tudi takrat, ko končam šiht v Gorici, se preoblečem, primem ali za skejt in grem do parka ali pa za longboard pa se parkrat zapeljem gor in dol.
MF: V začetku prihodnjega leta boš dopolnil 50 let…
RV: Ja in še vedno imam vso podporo pri vseh, ki me poznajo. Vsak mi da respect, upam pa, da bo vse to trajalo še in še in da ne bo poškodb. Leta in leta športnih aktivnosti, nešteto padcev na smučanju in tudi skejtanju… pride to zraven, sem pa imel operirani obe rami.
[Dvojni backside carve na nekoč obstoječi vert rampi v Novi Gorici]
MF: Ampak ko pri petdesetih letih padeš, greš skozi operacijo… si se vprašal kdaj koliko časa še imaš za skejt oziroma ali si se kdaj nagibal k temu, da bi si rekel »fertik sem«?
RV: Ko sem šel čez operacijo desne rame, to je bilo lani pozimi, in ko sem se zavedal, da bo rehabilitacija spet trajala celo večnost, kjer imaš roko non-stop ob telesu, kjer ne smeš kašljat, kihat, se kopaš slabo, greš čez resne bolečine, sem ob vrnitvi iz bolnice rekel Jakobu, da je verjetno to to… In ko je začel tako hudičevo jokat, me objel in rekel, da to pa ne…
Takšna stvar ti da dodatno moč. Sem vložil še 2x več truda, da se je poškodba hitreje sanirala, v parih mesecih sem se že na eni smučki na vodi vlekel in kmalu zatem že stopil na skejt.
MF: Torej ne bo skejtanja zate še tako hitro konec – skejtanje je, potovanja so, potovanja bojo.
RV: Ne bo konec. Ne more in ne sme bit. Ne delam novih trikov, jih pa delam več kot nekoč. Vozim na svoj način in ne izivam usode. Ollie gre, flipnil nisem nikoli, verjetno tudi zaradi nekoč zlomljenega gležnja, ki mi nikoli ni povrnil tiste prave gibljivosti. Shove-it gre, sicer pa izredno rad vozim bowle. Nad njimi sem se navdušil v Ameriki, kjer smo skejtali 21 dni po vseh najboljših parkih zahodne Kalifornije in v New Yorku, zdej pa mamo v Novi Gorici tudi bowl in se ga vozi tam vsak vikend.
[Frontside carve]
MF: Nasploh dosti potujete kot familija, a?
RV: Ja, vsi smo kolikor se da aktivni. Pozimi se veliko smuča, smuča in wakeboarda se tudi poleti in tudi takrat se vedno najde čas za poskejtat kakšen park. Nikakor ne morem mimo hčerke Žane, ki pleše že 12 let v plesni šoli Bolero in pobira medalje na svetovnih prvenstvih, evropskih, državnih, duo, solo, ni da ni…
Kar se tiče potovanj z družino, ja, zdaj jo bomo udarli na sever Evrope, tokrat prvič brez Jakoba, ki ima v planu kar nekaj tekmovanj, ampak tudi brez njega bom skejtal, hehe.
Jakob naju medtem že lep čas spremlja iz ozadja, je čas, da še on pove kaj zanimivega…
MF: Si kdaj pomislil, Jakob, da ne bi skejtal?
JV: Ne… prav ni ga bilo, no, razen takrat, ko te zdela kakšna poškodba in veš, da boš nesposoben vozit kar nekaj časa, pa še to si itak povezan s takšno družbo in spremljaš sceno, čas mineva in si hitro nazaj. Res pa nisem mel neke hujše poškodbe, razen levo koleno in 2 meseca pauze in fizioterapija 3x tedensko, da sem saniral poškodbo meniskusa, ki bi se ob napačnih gibih lahko strgal.
RV: Moram uskočit vmes in omenit, da sem sam kot mulc bil izredno povezan z gimnastiko in se kmalu naučil ujet in padet in bit karseda elastičen in to so bile tudi te stvari, ko sem jih kazal Jakobu, ga v začetku osnovne šole vpisal v gimnastijo in je kmalu postal državni prvak pri mlajših pionirjih, je pa kmalu prišlo do spoznanja, da se tovrstnih aktivnosti lahko hitro naveličaš in da je pod nogo treba imet nekej za poganjat se.
[Frontside 180; foto: Miha Drnovšek]
MF: Po pravici povej, če ti je bilo kdaj bad, da imaš fotra skejterja?
JV: Je prišel kdaj tudi tak moment, ja, ko bi si zaželel skejtat samo s frendi pa nisem šel samostojno, ampak ni pa to predstavljalo nobene težave ali faktorja, da bi se zaradi tega kadarkoli skregali. Zdej je drugače, ne rabim več spremstva na vsakem koraku, hodimo naokrog s frendi, na tekmovanja, vse je pod kontrolo in je ok.
RV: Se je zgodilo, da sva šla oba v Novo Gorico, ampak z ločenimi prevozi – Jakob je šel s Timotejem, jaz pa sem šel recimo 2 uri prej sam – odfural sem svoje, se tam dobili, pojedli skupaj kosilo, oni ekipno skejtat, jaz pa domov – brez kakšrnikoli problemov, skejtamo, se družimo, se ne oviramo.
[Frontside lipslide; foto: Mark Kucler]
MF: Sigurno imata oba kakšne zglede, Jakob, ti sigurno koga med novo generacijo, Robert, ti pa verjetno sežeš bolj globoko, a?
RV: Uf, Nyjah, brez dvoma. Če bi pogledal bolj nazaj… kar je še aktivnega Tony Alva in Tony Hawk… se pa veliko imen sploh ne spomnim več. Dogtown ekipa ob ogledu njihovega filma je v meni naredila nekej posebnega in sem si rekel, da moram te kraje videt v živo in se je to ne tako zelo kasneje tudi zgodilo – Venice Beach, Kalifornija, parki…
JV: Meni tudi Nyjah Huston in pa Boo Johnson, presenetil pa me je v zadnjih časih najbolj Cameo Wilson z debut pro-partom za Darkstar.
[Kickflip; foto: Mark Kucler]
MF: Jakob, kako si kaj podprt s strani sponzorjev trenutno?
JV: Sugar Skateboards, Urban Roof in Obsešen.
MF: Kaj sledi?
JV: Skejtat, skejtat, skejtat, videopart (VX) dokončat jeseni, ki ga snema Luka Demšar, čimveč skejtat pa sem in tja na kakšen kontest skočit – Pannonian Challenge v Osijeku in konec septembra še kot zmagovalec kategorije od 16. Do 21. Let na evropsko finale Volcom Wild in the Parks 2014 v Španijo.
MF: Na kratko in še bolj jedrnato rečeno »hvala« in »srečno obema oziroma vsem«.
JV: Tudi tebi.
RB: Seveda, hvala, če boš pa karkoli še potreboval, pa samo javi!
Social media:
– Robert Vilhar:
Facebook: https://www.facebook.com/robert.vilhar?fref=ts
– Jakob Vilhar:
Facebook: https://www.facebook.com/jakob.vilhar?fref=ts
Instagram: http://websta.me/n/jakobvilhar
POVEZAVE
